Edinstveni naravni pojav, delo reke Reke
„Škocjanske jame se odlikujejo z več kot 2000 let dolgo zgodovino, saj prvi pisani viri izvirajo že iz antike. Pozidonij iz Apameje (živel 135-50 pr. n. št.) opisuje Reko Timavo, ki ‘… priteka z gora, pada v brezno in potem, ko preteče pod zemljo okoli 130 stadijev, izvira ob morju’. Jame so označene na najstarejših tiskanih zemljevidih tega dela sveta, kot sta karti Laziusa ? Oreliusa iz leta 1561 in Mercatorjev Novus Atlas iz leta 1637. Tudi slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasor se je navdušil nad njimi in je leta 1689 v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske grafično ponazoril ponor Reke in podrobneje obravnaval njen podzemeljski tok.
Raziskovanje Škocjanskih jam se je pričelo v 19. stoletju, ko so zaradi oskrbe Trsta s pitno vodo poskušali slediti toku Reke v podzemlje. Ivan Svetina, mojster za vodnjake iz Trsta, je 1840. dosegel tretji slap, priblićno 150 m oddaljen od ponora. Deset let pozneje sta raziskave vodila Adolf Schmidl in Ivan Rudolf s skupino idrijskih rudarjev. Prodrli so do pol kilometra daleč, a jim je nenadoma narasla Reka odnesla orodje in čolne, zaradi česar so morali predčano končati delo.
Ključnega pomena v raziskovanju Škocjanskih jam je bila ustanovitev jamarskega planinskega društva v Trstu leta 1884, ki je še istega leta dobila v zakup Škocjanske jame. Pod vodstvom Antona Hankeja, Jožefa Mariniča in Friedricha Müllerja so se lotili sistematičnega raziskovanja jam. V prvem letu so premagali 6. slap in v naslednjih šestih letih dosegli breg Mrtvega jezera. Zadnji večji dogodek je bilo odkritje Tihe jame, do katere so priplezali štirje domačini pred 60 m visoke stene iz Müllerjeve dvorane. S tem je bilo, vsaj za takrat, odkrivanje škocjanskega podzemlja končano.
jamarsko raziskovanje je spet oživelo šele po sto letih – 1991. je slovenskima jamarjema potapljačema Janku Brajniku in Samu Morelu uspelo preplavati sifon v Marchesettijevem jezeru tik pred Mrtvim jezerom. Za njim sta odkrila velike rove s podzemeljsko reko in jezeri, ki vodijo v smeri proti Kačni jami.” (Vodnik, 2003, str. 51-53)
Raziskovanje Škocjanskih jam se je pričelo v 19. stoletju, ko so zaradi oskrbe Trsta s pitno vodo poskušali slediti toku Reke v podzemlje. Ivan Svetina, mojster za vodnjake iz Trsta, je 1840. dosegel tretji slap, priblićno 150 m oddaljen od ponora. Deset let pozneje sta raziskave vodila Adolf Schmidl in Ivan Rudolf s skupino idrijskih rudarjev. Prodrli so do pol kilometra daleč, a jim je nenadoma narasla Reka odnesla orodje in čolne, zaradi česar so morali predčano končati delo.
Ključnega pomena v raziskovanju Škocjanskih jam je bila ustanovitev jamarskega planinskega društva v Trstu leta 1884, ki je še istega leta dobila v zakup Škocjanske jame. Pod vodstvom Antona Hankeja, Jožefa Mariniča in Friedricha Müllerja so se lotili sistematičnega raziskovanja jam. V prvem letu so premagali 6. slap in v naslednjih šestih letih dosegli breg Mrtvega jezera. Zadnji večji dogodek je bilo odkritje Tihe jame, do katere so priplezali štirje domačini pred 60 m visoke stene iz Müllerjeve dvorane. S tem je bilo, vsaj za takrat, odkrivanje škocjanskega podzemlja končano.
jamarsko raziskovanje je spet oživelo šele po sto letih – 1991. je slovenskima jamarjema potapljačema Janku Brajniku in Samu Morelu uspelo preplavati sifon v Marchesettijevem jezeru tik pred Mrtvim jezerom. Za njim sta odkrila velike rove s podzemeljsko reko in jezeri, ki vodijo v smeri proti Kačni jami.” (Vodnik, 2003, str. 51-53)
