Zdravstvene razmere na slovenskih tleh so bile ob koncu 1. svetovne vojne skrb zbujajoče. Rodnost je strahovito padla, umrljivost močno narasla, zelo se je povečalo število tuberkuloznih bolnikov, razsajali so španska gripa, griža, legar (trebušni tifus), pegavica (pegasti tifus), koze, davica, škrlatinka in spolno prenosljive bolezni.
Oblast je v boju proti njim določala razne preventivne ukrepe in z občasnimi letaki in časopisnimi članki seznanjala prebivalstvo o nevarnostih boleznih, njihovih simptomih in načinih zdravljenja. Ukrepi niso vedno zadoščali, še posebej v primeru španske gripe, ki je razsajala jeseni 1918. Zaradi velike obolevnosti med šolsko mladino so morali za nekaj časa zapreti večino šol. Španska gripa je na slovenskih tleh zahtevala 6.306 življenj.
Invalidska problematika je predstavljala eno najtežjih in najbolj skelečih ran povojnega socialnega skrbstva, saj je v Sloveniji leta 1921 živelo kar 11 467 invalidov in 31 049 vojnih vdov, s 49 182 nepreskrbljenimi družinskimi člani. Vojaški vojni invalidi so bili v 62 % stari od 30 do 40 let. Oblasti so jim pomagale z izdajanjem protez, izplačevanjem invalidnin, bolnišničnim in klimatskim zdravljenjem, prekvalifikacijo, nameščanjem na prosta delovna mesta, oskrbovanjem dela nezmožnih ipd., prebivalstvo pa je zanje zbiralo obleko, obutev in prostovoljne denarne prispevke.
