Septembra 1896 je Vladimir odšel kot prvi učenec andraške šole v takratno nemško-slovensko gimnazijo v Celje. Tu je ostal do leta 1889, ko se je na očetovo željo preselil v Maribor, kjer naj bi se pripravljal za bodoči duhovniški poklic.
Iz spominov
Oče je Vladimirju ob odhodu iz Celja odtegnil kakršnokoli finančno pomoč, zato se je moral odslej preživljati sam. Vsakdanji kruh si je služil z objavljanjem lastnih izvirnih del in s prevajanjem.
„Leta – mislim 1904, konec pomladi je bilo, ptičice so prepevale – sem obsedel na ljubljanskem tlaku brez vinarja sorodniške podpore, brez kakršnega koli denarnega vira, brez žive duše, ki bi se bil mogel nanjo obrniti. Gospodinja me je naganjala iz neplačanega stanovanja; že pet dni sem živel izključno ob milosti božji, ki mi ni bila naklonjena, ne glede na to, da baje tudi sicer ni radodarna s kalorijami. Ker od lakote nisem mogel spati, sem se skital po tivolskem parku, čul do belega dne na neki klopci pod gradom in se v zgodnjem jutru, od izčrpanosti omahujoč, opotekel v „narodno mokrilnico” na Marijinem trgu. Tu pa mi oko kakor prikovano obstane na novi žemlji, valjajči se po bakhantski mokroti. V odločilnih trenutkih človek naglo ukrepa. Ena! – se ozrem na desno in na levo – dve! – popadem žemljo – tri! – izderem žepni pipec – štiri! – obrežem spodnji del žemljice, ki se mi je videl moker, in – pet! – žemlja je zginila v mojo notrino!…
Ne zamerite, prijateljica, storija je resda nemarna, vendar, kaj si morem, resnična je. Mimo tega je obrodila posledice, ki so utegnile biti kdaj važne, morda celo koristne za slovensko kulturo. Komaj sem namreč pogoltnil zadnji grižljaj in v mislih zahvalil neznanega dobrotnika, sem si že priznal, da se na tak način prehranjevanja v prihodnje ni zanašati; ali bi me prehitela lakotna smrt, ali pa bi zmagal v meni vsakemu stradalcu lastni dar za žeparsko umetnost. In tako sem bil ob koncu tedna z nekim goriškim založnikom v besedi za prevod romana „Foma Gordjejev” M. Gorkega. Delo mi je vrglo 200 kron; moja, kasneje nad mero hvaljena prevajalska kariera je bila pričeta!”
(V. Strmecky, Vladimir Levstik o sebi in svojem delu, Celjski tednik, 1956)