Vas in kraj Ježica, po kateri se je imenovala predvojna občina, ima podobno lego nad in pod ježo kot sosednje vasi. Spodnja vas, sedaj stara Ježica, leži ob glavni cesti, zgornji del vasi s cerkvijo in staro šolo leži nad glavno cesto in jo ta cesta povezuje v Savlje. Hiše so postavljene na obeh straneh ceste Ljubljana-Domžale in ob cesti v Savlje, Kleče in naprej proti Šentvidu ter Vižmarjem.
Po socialni strukturi volilcev iz leta 1936 je bilo na Ježici le sto deset volilcev, od teh devetinpetdeset delavcev in petindvajset kmetov. V vasi je bilo kakih pet gostiln: pri Florjančku, Angelci, Alešu, na Tavčarjevem dvoru in na kopališču pri Šternu. Ježenci so imeli tri trgovine z živili, dva čevljarja, dva kovača, dva mizarja in tesarja, kleparja in trafiko.
Kleče so obcestna vas na zahodni strani ceste Ježica-Šentvid, Savlje pa so dolga vrstna vas ob cesti Ježica-Šentvid nad savsko teraso. Pred drugo svetovno vojno sta bili vasi Savlje in Kleče večinoma kmečki, večje in manjše kmetije so lastniki skrbno upravljali. Vasi sta bili strnjeni.
V nekdanji ježenski občini so Savlje in Kleče prve dobile električno luč iz bivše Česnove elektrarne na Brodu ob Savi. To je bilo v letih 1919/20. Elektrifikacijo obeh vasi je organiziral in vodil bolj liberalno usmerjen kmet, dober organizator in član Sokola Ivan Hvastja iz Savelj. Že na začetku 20. stoletja so imeli kmetje prvo strojno zadrugo, namenjeno mlačvi, čiščenju žita, rezanju slame in žaganju drv. Leta 1924 je postal ježenski župan Lovro Kos-Dolničar iz Savelj, ki je imel župansko pisarno v svoji hiši. Ta pa je bil član Slovenske ljudske stranke. Pri izvajanju oblasti je prišel navzkriž s Hvastjo, ki mu je po virih za krajši čas prekinil dobavo električnega toka, kar je dvignilo nemalo prahu in o čemer se je veliko govorilo.
V Klečah sta bili znani gostilni Pri Avšiču in Pri Unku, v Savljah pa pri Jožetu in Perdanu, kamor so ob nedeljah radi zahajali Ljubljančani. V vasi so bile tudi tri manjše trgovine, imeli so kovača, kolarja, sedlarja, čevljarja in krojača. Saveljčani in Klečani so bili večinoma naklonjeni klerikalcem in so precej podpirali dogajanje v ježenski župniji.
Po elektrifikaciji vasi je tudi kmetijska zadruga dobila stroje na električni pogon. Staro zadrugo, ki je nastala še pod staro Avstrijo, so vodili večinoma liberalni kmetje, ki so nudili usluge kmetom za mlačev celo na Ježico in v Stožice vse do leta 1930, ko so druge vasi ježenske občine dobile elektriko, tamkajšnji kmetje pa so ustanovili svojo strojno kmetijsko zadrugo.
Proti koncu tridesetih let 20. stoletja so se v saveljski kmetijski zadrugi vse močneje in s podporo oblasti uveljavljali klerikalci, ki so ustanovili svojo kmetijsko zadrugo in zgradili svojo zadružno shrambo. Glavni pobudnik je bil Nace Šubelj-Ulčarjev. Zadruga pa ni imela gospodarske premoči nad staro zadrugo in je po letu 1945 ugasnila.
Po statistiki nekdanje občine Ježica iz leta 1936 so imele Kleče in Savlje skupaj sto petdeset volilcev, od teh devetinsedemdeset delavcev. Delavska večina politično ni bila pomembna, ker delavci na vasi niso bili organizirani, saj so bili pod vplivom svojega kmečkega rodu. Pravih delavcev proletarcev je bilo zelo malo: nekaj jih je delalo v ljubljanski vodarni pri Klečah, pa tudi tovarnar Stane Vidmar, pomemben član Sokolov, je v svojem podjetju za izdelavo dežnikov in nogavic zaposloval skoraj samo žensko delovno silo.
