Riba Faronika je na Slovenskem znana iz narodne pesmi. Kot mitološko bitje nastopa v s krščanstvom pomešani staroslovanski zgodbi o nastanku sveta, v katerem so sprva obstajali le Bog, sonce in morje.
Sonce je močno pripekalo in Bog si je privoščil morsko kopel. Ko se je dvignil iz vode, mu je izza nohta padlo zrno peska. Iz njega je nastala Zemlja, naš današnji svet. Da ne bi potonil, ga je Stvarnik postavil na hrbet velikanske ribe. Kadar le ta zamahne s plavutmi, so potresi, ko pa bo potonila, bo konec sveta. Riba velikanka sprva ni imela imena, Faronika je postala šele, ko so se naši predniki pokristjanili. Prevzeli naj bi ga od vojakov, ki jih je maščevalni faraon poslal nad Izraelce, ko so le-ti odhajali iz Egipta. Judje so varno prešli Rdeče morje, vojake pa je zalila voda. Vendar niso umrli, pač pa so, po pripovedi, postali ribe fara(o)nike.
Sta narinski morski deklici faroniki? Gotovo ne! Nista ribi velikanki, sta ljubki kraljični z dvema ribjima repoma namesto nog. Prej gre za izvedenki starogrških siren, ki so bile sprva pol ženske, pol ptice in z zapeljivim petjem vodile ljudi, zlasti mornarje v nesrečo. Poznamo jih iz Homerjeve pesnitve Odiseja. Evolucijsko so najprej namesto ptičjih krempljev dobile ribje repe, nato pa so se preko ustnega izročila razdelile v dve podvrsti, v enorepe mermaide in likovno privlačnejše dvorepe sirene ali meluzine. Prve upodobitve meluzin so iz 8. stoletja (stolnica v Čedadu), popularen likovni in kiparski motiv pa so postale v 14. in 15. stoletju. Za njihovo priljubljenost je poskrbel francoski srednjeveški pisec Jean d˙ Arras z zgodbo o angleški kraljični Meluzini. Delo je bilo prevedeno v številne evropske jezike. Meluzina naj bi bila hčerka škotskega kralja Elinasa in vile Presine, ki jo je težilo podedovano prekletstvo. Vsako soboto so se ji namreč noge spreminjale v ribje repe. Lahko pa se ga rešila le, če bi si našla moža, ki bi jo ob sobotah puščal samo. Mladenič, ki je na pogoj pristal, je bil Raimondin iz francoske plemiške družine Lusignan. Zakonca sta bila dolgo srečna. Imela sta 10 otrok (pisec je bil natančen in je omenil tudi, da je imela večina od njih nenavadne telesne hibe), a na koncu je moža neko soboto le premagala radovednost. Videl je, kar je videl, žena pa je z velikim vpitjem skočila skozi okno in izginila. Domačim se je javila samo še tedaj, ko so jim pretile nesreče.
K simboliki živali, resničnih in mitoloških, sta s svojimi spisi veliko prispevala antična pisatelja Plinij in neznanec iz Aleksandrije z delovnim imenom Fiziolog, ki je v 4. stoletju iskal zoološke povezave s Svetim pismom. Kamela je tako postala simbol zmernosti, lev moči in dostojanstva, kozel pohote, krokodil hinavščine, sova judovstva oz. krivoverstva, golob moralne čistosti in zvestobe, pelikan Kristusa (svoje mladiče naj bi hranil z lastno krvjo). Slon je bil predstavljen kot zgled vernosti oz. pobožnosti, orel darežljivosti (svoj plen naj bi delil z drugimi pticami), državne oblasti in zmage krščanske vere nad poganstvom, labod z razprostrtimi krili pa naj bi simboliziral premoč nad sovražniki. Kača in zmaj sta bila simbol hudobnega duha, pohojena kača ali zmaj na verigi, ki spremlja sv. Marjeto, pa pomeni zmago nebes nad peklom. Mitološki grifon (lev z orlovimi krili in kljunom) je pomenil temne sile, ki prežijo na človeško dušo, da jo odvlečejo v pekel, mitični enorog pa Marijino oznanjenje in Kristusovo učlovečenje. V arhitekturi gotskih cerkva so se uveljavile tudi groteskne konzolne maske v obliki negroidov, obešencev (glave z iztegnjenim jezikom, ki naj bi prikazovale hunskega kralja Atilo), divjih mož in divjih žena, ki so simbolizirale poganske civilizacije v primerjavi s krščansko. Riba Faronika in morske deklice so le majhen del pojava, ki ga poznavalci imenujejo krščanska moralnodidaktična alegorika. Leta 1593 se je o njej razpisal italijanski humanist Cesare Ripa, vsi simbolni pojavi pa so postali tudi del renesančne umetnosti.