Vsebino predstavlja zgodba Puščice naše mladosti, ki jo je napisala Štefanija Muhar in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih igrali. Uredila in razširila jo je po zapisih Mira Svetina.
Gospod Miro se spominja igrač, kot so punčke iz cunj, lesa in slame, lesenih kock, konjička iz lesa, lesenega vlaka, mlinčka, z žaganjem napolnjenega medvedka, vrbove piščalke, frnikol, fFrače, loka in puščic. Med igrami pa našteje: slepe miši, lovljenje, skrivanje, zemljo krast, gnilo jajce, ravbarji in žandarji, koza klamf (spodbijanje koze), med dvema ognjema, figure metat, pečenje krompirja, orehov, koruze … Najraje pa se spominja zimskih radosti, smučanja in sankanja z doma narejenimi smučmi in sanmi ter smučarskih skokov čez domačo skakalnico. Posebno mesto v zgodbi ima obrtnik, nekdanji kolesar in olimpijec, ki je izdeloval kolesa. Ta so bila redka in dragocena ter opremljena s tablicami. V spominu mu je ostala tudi kakšna fantovska dogodivščina, še zlasti tista z Merklovim straniščem, ki so ga navihani fantje odnesli in postavili sovaščanu pred vhod. Avtorica spomine zaključuje z rabutanjem sadja, ki je bilo takrat med mladimi zelo razširjen šport.
