Kadar govorimo o videzu nadangela Mihaela, gre za izključno mladeniča plemenite postave ali močnega mladega moškega brez brade. Nekje od 10. do 15. stoletja je prevladoval na upodobitvah bolj dekliški tip, v visoki renesansi pa nastopi nov tip upodobitve mladostniškega, močnega, možatega značaja, ki prevladuje v upodabljanju Mihaelovega boja s Satanom.
V zgodnjekrščanskem in poznejših obdobjih je Mihael v vlogi božjega glasnika ali stražarja paradiža oblečen v tuniko in palij. Od zgodnjega srednjega veka naprej ga občudujemo tudi v tuniki in oklepu, med zmagoslavnim bojem z zmajem pa včasih nosi dalmatiko in rdeč palij. V baroku je Mihaelova postava nadnaravno velika, za njegovo fiziognomijo pa ostajajo značilne ženske poteze. Na glavi nosi trak z diademom ali čelnim križem, zelo redko z božjim očesom, v naših krajih ima pogosto na glavi čelado z okrasnim perjem ali brez njega; zelo redko nosi krono ali kronski diadem. V vzhodnokrščanskem svetu je pogosto upodobljen v vladarski noši z izvezenim šalom lorosom, včasih pa kot vojskovodja na konju in tudi kot vodja svetih vitezov. V srednjem veku pogosto nosi liturgična oblačila, posebej v vlogi božjega odposlanca ali tehtalca duš. V novem veku je največkrat oblečen v viteški oklep ali tuniko z zlato oklepno srajco. Njegova velika krila so večinoma iz belega perja, v nekaterih primerih so iz pavjega perja ali pozlačena, na nogah ima sandale ali rdeč dokolenski ščit, le izjemoma je v novem veku upodobljen bos.
