O sv. Neži
Zgodba sv. Neže (ime v grščini pomeni „čista”), krščanske mučenice, je zelo stara. Neža, ki se je rodila v 3. stoletju v Rimu v krščanski družini, je slovela po svoji lepoti, zato ji je že v rani mladosti dvoril sin mestnega prefekta. Neža je ponudbo zavrnila in se izgovorila, da je že zaročena. Zavrnila je tudi vse nadaljnje ženitne ponudbe, tudi tisto samega mestnega prefekta. Ta naj bi se zaradi odklonitve sila razjezil in dal Nežo odpeljati v bordel. Ko si jo je tam želel njegov sin pridobiti s silo, se je nenadoma mrtev zgrudil po tleh. Mestni prefekt je dekle izročil sodniku, da bi jo sežgali na grmadi. Toda zgodil se je čudež; medtem ko je Neža stala na grmadi, so se plameni ovijali okrog njenega telesa, ki ni zgorelo. Slednjič jo je po naročilu sodnika nek vojak zabodel z mečem. Po izročilu naj bi umrla okoli leta 304.
Češčenje sv. Neže se prvič omenja že pol stoletja kasneje, 21. januarja 354. V ljudskem verovanju so mu že od samih začetkov pripisovali velik pomen, kajti sv. Neža je postala zavetnica čistosti, devic, zaročencev, vrtnarjev in otrok. V rimski cerkvi, kjer je mučenica pokopana, vsako leto 21. januarja blagoslovijo dva jagenjčka. Iz njune volne stkejo palije, ki jih papež kot simbol njihove sodne oblasti izroči nadškofom.
Za atributa svetnice veljajo jagnje ter dolgi lasje. Jagnje je njen simbol verjetno že zaradi samega imena – Agnes (slovensko Neža), ki zveni podobno kot latinska beseda za jagnje – agnus. Sv. Neža pa je pogosto upodobljena tudi z dolgimi lasmi, ki se ovijajo okrog njenega telesa, saj naj bi ji, legendi sledeč, na koncu odvzeli celo obleko. (Vera Schauber – Michael Schindler, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu, Ljubljana 1995, str. 29)
Z jagnjetom in bujnimi lasmi je svetnica upodobljena tudi na naši voščilnici.
