Vsebinska zasnova je kazala, da so v uredništvu šele iskali pravo pot. Struktura je bila dokaj preprosta: obveznemu uvodniku, največkrat na aktualno družbeno-politično tematiko, so sledile splošne aktualne novice z domačega (lokalnega) območja in tudi iz tujine, nato domače gospodarske in politične novice, prosvetna in kulturna stran, ob koncu (na predzadnji strani) pa še rubrika „Fizkultura „, v kateri so objavljali športne rezultate in ostale utrinke s področja vzgoje in telesne kulture. Zadnjo stran so zapolnila obvestila in skopi mali oglasi. Tudi tehnična izvedba je bila skromna in je delovala hladno. Krepko označeni in predolgi naslovi so se največkrat prelevili v (pre)dolge in suhoparne ter politično obarvane članke, za katere tudi največji mojstri ne bi (niso) mogli najti primernih fotografij. Zato ne preseneča, da je bil časnik v prvih letih za bralce precej nezanimiv in bolj podoben političnemu trobilu. K temu so pripomogli tudi obvezni citati slovenskih in jugoslovanskih revolucionarjev, objavljeni v glavi vsake številke Celjskega tednika, s katerimi so ljudem želeli dvigniti prepotrebno „delovno moralo „.
Avtorski prispevki so še vedno ostajali večinoma nepodpisani ali pa so ostajali pri inicialkah. Vendarle pa se je ohranilo nekaj imen; poleg urednika
Lojzeta Jurca, ki je pisal tudi uvodnike, občasno najdemo še bolj ali manj znana imena iz celjskega družbenega in javnega življenja (po abecedi): Josip Bajde, Slavko Bremše, Cenčič, Franjo Čepin, Štefan Dervarič, Gustav Grobelnik, Vlado Habjan, Stana Jerin,
Jurček Krašovec, Kleč, Franc Lihteneger, Mikek, Vlado Novak, Tine Orel, Jelka Peštaj, Lovro Valentinčič, Božo Videnšek in
Rado Zakonjšek-Cankar.
