Povsod sem bila rada gostja, toda najbolj blaženo sem se počutila v pasjem paradižu, kot sem imenovala kraj svojega bivanja na krški mestni gori, ker se je Blacky tam res počutil kot v nebesih.
Alma M. Karlin je bila na Trški gori pri Krškem gostja v majhni vili krškega duhovnika Ivana Renierja (1866–1934) in njegove kuharice Tine.
Razkazal nama je prostore in razgled z oken široke verande. Z nje se pogled razteza čez prostrano ravnino, na kateri se je v rimskih časih v vsem svojem razkošju razprostiral Neviodunum, pozneje, pod Avstrijo, pa so ga uporabljali za cesarske manevre. Za njim, modro svetlikajoči se, so se dvigali Gorjanci, za katerimi je že ležalo Jadransko morje, v zarezi pred zadnjim vrhom pa si, če je bila svetloba dovolj ugodna, prepoznal v legendo ovit kraj Stojdraga. Skozi ozko dolino pri Krškem si je pot izdolbla Sava in zdaj kot nemirno zvijajoči se trak teče čez ravnino proti Brežicam, od tam pa mimo hribov, ki se stiskajo obnjo, naprej proti Zagrebu. Pozno zvečer si lahko razločno videl tako luči v Brežicah kot tudi soj luči nad Zagrebom.
Drugače pa sem s Theo in z Blackyjem spokojno živela v mali vili s pogledom na ravnino in na Gorjance. Veliki pes je ležal na rdečem dežnem plašču in bral knjigo s pogledom na cerkev sv. Jožefa, sladka živalca in jaz pa sva jo ubrala globoko v goščavo in iskala stare poti. Nazadnje sem se usedla na štor in v božjem miru pisala Die Nebenfrau des Nabobs.[1] Blacky je ležal ob mojih nogah ali pa je poskušal loviti metulje, ki so prhutali okrog njegovega smrčka.
Šrajbarski turn
Bila sem tudi spodaj, ali pravilneje rečeno na sosednjem hribu, kjer je stal stari grad Leskovec[2] z mavzolejem[3] pesnika iz rodu Auerspergov, in spoznala duhovito in plemenito mislečo drugo ženo Friedricha von Gagerna, pa tudi slikarja Hansa von Gagerna, tako da sem domov odnesla veliko novih vtisov.
Veliko skalovja, hiše, ki se tako na ozko stiskajo ob steno hriba, gozdni potok,[4] ki se peneče vije proti Savi, številne cerkve in lični vrtovi delajo Rajhenburg za enega najbolj slikovitih trgov v okolici.
/…/ S Theo sva si ogledali tri cerkve,[5] preden sva dejansko prišli do katedrale,[6] kajti tako je videti veličastna cerkev v dolini za samim krajem. Leži na vzpetinici in bi bila v okras kakemu velemestu.
Zgoraj, neposredno nad trgom, leži stari rajhenburški grad,[7] ki je danes samostan trapistov,[8] v katerem … delajo sir! Sic transit gloria mundi …[9] Leži na čudovitem mestu, toda ženske, razumljivo, ne smejo noter. Spodaj v kraju stojijo še ostaline drugega gradu[10] in ljudje tam pripovedujejo o dveh bratih, ki sta se sovražila. Živela naj bi v večnem sporu in ko naj bi njuno sovraštvo tako naraslo, da se nista mogla več obvladati, naj bi z orožjem namerila drug v drugega, eden z okna gradu v mestu, drugi s svojega gradu na hribu. Oba naj bi se hkrati mrtva zgrudila in pokopali naj bi ju v kapeli gradu Rajhenburg. Mrtvaški lobanji ležita v niši, obrnjeni vsaka v svojo smer, toda ljudje trdijo, da se opolnoči obrneta druga k drugi in se mračno gledata.
Ovinek za ovinkom, hribi s cerkvami, majhna naselja, koruzna polja, ki so jih prekinjala polja s fižolom, potem pa znova vijugasta cesta in Novo mesto je ležalo pred nama. Mesto ima očarljivo lego, saj se razteza na razpotegnjenem hribčku, okrog katerega se vije Krka, nekoč Gurk. Že na poti sva videli gradič na slikoviti legi, okrog katerega se je kot okrog otoka vila globoko zelena Krka, zdaj pa sva v odsevu te nenavadne reke zagledali cerkvene stolpe in hiše Novega mesta. Zdi se, da Krka komaj teče, zato je bolj videti kot bajer in so v njej zelo lepo vidni odsevi različnih barv. /…/ Tudi hribi tukaj na Dolenjskem so drugačni kot pri nas, linije daljše, njihovo prekrivanje ne tako ostro, celotna podoba pokrajine mehkejša, bolj valovita.
[1] Nabobova stranska žena. Rokopis hrani Rokopisni oddelek NUK, zapuščina Alme M. Karlin Ms 1872.
[2] Tudi grad Leskovec, prej Thurn am Hardt, tudi Hart.
[3] Mavzolej Antona Auersperga se nahaja v neposredni bližini gradu Leskovec ali Šrajbarskega turna. Je zadnje počivališče grofa Auersperga s pesniškim imenom Anastasius Grün. Postaviti ga je dala njegova vdova, Marija Auersperg, rojena Attems, ki je v gradu Leskovec preživljala čudovite poletne mesece. Grobnica družine Auersperg je danes kulturni spomenik državnega pomena.
[4] Potok Brestanica.
[5] Bazilika Lurške Marije, cerkev sv. Petra Brestanica in stara župnijska cerkev sv. Boštjana.
[6] Bazilika Lurške Matere Božje, imenovana tudi Slovenski Lurd, je bazilika in romarska cerkev ter župnijska cerkev Župnije Brestanica. Cerkev dandanes sodi med največje v Sloveniji, je največja v Posavju, zaradi izredne velikosti in arhitekture zbuja občudovanje. Gradili so jo med letoma 1908 in 1914.
[7] Grad Rajhenburg, tudi grad Brestanica. Pozidan je na razglednem kopastem skalnem pomolu nad izlivom potoka Brestanica v reko Savo. Je eden najpomembnejših spomenikov srednjeveške kulture na Slovenskem. Rodbina Reichenburških je grad upravljala med leti 1141 (prva omenjena lastnika sta bila Oton in Rajnbert Reichenburg) in 1570, ko je s smrtjo Hansa Rajnprehta rodbina izumrla.
[8] Leta 1884 je grad in posestvo kupil Gabriel Giraud, redovnik iz Lyona, in ga prepustil v upravljanje francoskim trapistom. Ti so grad spremenili v Samostan Marijinega odrešenja in ostali v njem do 2. svetovne vojne.
[9] Tako mine slava sveta.
[10] Spodnji grad, imenovan tudi Turn ali Flisov grad.