Če se je za Maxa Adolfa Westna vse srečno izteklo, pa tega ni mogoče reči za tiste, ki so njegov pobeg organizirali in izvedli. Po aretaciji Anice Kranjc (30. januarja 1946) so pripadniki OZNE odkrili tudi ostale organizatorje Westnovega pobega in jih aretirali ter odvedli v celjske zapore v Starem piskru, kjer so jih v preiskovalnem postopku zasliševali. Vsi so kazniva dejanja, ki so jim bila očitana, priznali. Vendar je vprašanje, ali so to storili prostovoljno. OZNA in kasneje UDBA sta namreč pri zasliševanju uporabljali tudi najbolj brutalne metode in so priznanja od zaslišancev, če ni šlo drugače, tudi izsilili z uporabo fizičnega in psihičnega nasilja. Ko je bil preiskovalni postopek zaključen, je javni tožilec dr. Jože Žabkar zoper njih vložil obtožnico.
Proces proti njim je potekal 9. septembra 1946 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Sodni senat pod predsedstvom sodnika dr. Milana Švala je vseh trinajst obtožencev spoznal za krive storitve kaznivih dejanj po tretjem členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo in jih obsodil na kazni odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih in državljanskih pravic za določeno število let. Najvišje zaporne kazni s prisilnim delom je sodišče izreklo Karolu Žerovniku (20 let), Anici Krajnc (15 let), Jožetu Šerbineku (10 let), Alojzu Kosu (7 let) in Francu Samcu (5 let), najnižje pa je izreklo Gabrijeli Pulko (8 mesecev), Evgenu Oblaku (1 leto) in Julijani Mautner (1 leto).
Na izrečene kazni so se obsojenci pritožili na Vrhovno sodišče Ljudske republike Slovenije, ki je njihove pritožbe obravnavalo 7. januarja 1947. Ugodilo je samo pritožbam zoper višino izrečenih kazni, vse ostale navedbe pritožiteljev pa je zavrnilo. Tako je denimo Karolu Žerovniku kazen odvzema prostosti s prisilnim delom z 20 let znižalo na 15 let, Anici Kranjec pa s 15 na 10 let. Ko je represija v Jugoslaviji/Sloveniji v začetku petdesetih let popustila, so tistim obsojencem, ki so bili obsojeni na daljše kazni odvzema prostosti s prisilnim delom, kazen skrajšali in jih začeli spuščati na prostost. Med njimi je bil tudi Karol Žerovnik, ki je bil s prestajanja kazni odvzema prostosti s prisilnim delom odpuščen 17. januarja 1952, kar pomeni, da je bil zaprt „samo” šest let.
