Dokler je bil Celjski tednik še glasilo Okrajnega odbora SZDL Celje, s financiranjem ni bilo težav. Ko pa je okraj prenehaI obstajati, naj bi ustanoviteljske pravice in skrb za financiranje prevzele občine bivšega celjskega okraja (brez posavskih občin, ki so bile ustanoviteljice Dolenjskega lista). Razen občine Velenje, ki je ustanovila svoj časopis Rudar, in občine Slovenske Konjice, kjer so trdili, da jim zadošča drugo časopisje, so ustanoviteljice Celjskega tednika postale vse ostale občine bivšega celjskega okraja. Kot je pri sodelovanju pogosto v navadi, sta se le dve zavezali v celoti prispevati denarni znesek, ki je odpadel nanju, ostale pa so bile pripravljene prispevati le del predvidenega zneska.
Celjski tednik je nenehno spreminjal ceno, seveda navzgor, podobno kot ostale dobrine tistega časa, toda začuda njegova naklada ni padla. Celo nasprotno, novembrske in decembrske številke so natisnili v »20.000 izvodih in jih tudi razprodali«.
Lahko si mislimo, da tudi delovni pogoji kolektiva, ki so ga sestavljali vsega hudega vajeni in prekaljeni »borci za objektivno resnico«, v tem prazničnem letu niso bili rožnati. Poleg glavnega urednika
Rudija Lešnika in odgovornega urednika
Draga Hribarja so tednik po rubrikah urejali: notranjo rubriko (edina dama med celjskimi novinarji) Ivica Burnik, zunanjo rubriko Janez Sever in gospodarsko rubriko Jože Klančnik, njim pa je bilo v pomoč nad 80 stalnih zunanjih sodelavcev. Za tehnično plat je skrbel Borivoj Wudler, v upravi pa so najrazličnejše posle opravljali Danica Frece, Kazimir Mermolja, Jože Stropnik, Džela Perc in Manja Fonda.