Kaj so naše prednice zlagale v svoje skrinje, „š’ntiše” (predalnike) in omare?
„Ženska oblačilna kultura se je v obdoju med obema vojnama zelo spremenila. V malem so tudi delovne obleke odražale spremembe v modi, če drugače ne, pa vsaj v dolžini krojev. Starejše mlekarice so še nosile do gležnjev dolga in široka krila ter srajce z dolgimi rokavi, ki so jih le v največji vročini privihale do komolcev. Držale so se temnejših bar, le rute so bile včasih bolj pisane. Zavezovale so jih na tilniku. Obvezno so nosile predpasnik, ki so ga pogosteje menjavale, če se je umazal. /…/
Mlajša generacije je opustila dvodelno oblačilo in se raje oblačila v halje ali enostavne obleke z večjim ali manjšim izrezom, temnejše ali svetlejše, tudi pisane, z ožjim ali širšim krojem, daljše ali krajše, obvezno z dvema žepoma.” (REPINC, 2000, str.62)
„Mlekarice so bile oblečene v ‘palto’ (črna bluza, krilo in predpasnik, ‘fj’rtof’, ki je imel velike žepe, na glavi soimele ruto ali ‘f’čou’, ki je bil zavezan na tilniku ‘na juncko’). Po drugi svetovni vojni so bile obleke revne. Za jano ni bilo denarja. Pozimi so imele plašče, ki so jih sešile doma iz starih odej, ‘plaht’. Bile so tudi slabo obute. Copate so izdelovale same; da se ne bi hitro izrabile so jih podložile s ‘cerado’. nesle so jih h ‘šuštarju’, da jih je podložil s ‘cerado’.” (BIRSA, 2012, str. 169)
