Velik delež bolniških odsotnosti na letni ravni so povzročile poškodbe pri delu. Oddelek za higiensko-tehnično zaščito, kasnejša služba za varnost pri delu, si je prizadeval, da bi v delovni organizaciji omejili nesreče na delovnem mestu.
V ta namen je svetoval ustrezno organizacijo dela, pripravljal predpise o uporabi zaščitnih sredstev in ravnanju z delovnimi stroji ter izvajal izobraževanja za zaposlene. Delavce je ozaveščal o primernem samozaščitnem ravnanju z različnimi akcijami. V glasilu Litostroj je redno objavljal članke na temo nezgod, primernega rokovanja z orodjem in zaščite, zdravja, zdrave prehrane, pomena redne telesne aktivnosti, problema alkoholizma itd. Ne glede na vloženo delo pa je bilo nezgod v vsakem letu preveč, k čemur so najverjetneje botrovali vsakoleten porast števila zaposlenih, zaposlovanje novih delavcev brez predhodnih izkušenj dela v tovarni, težnja k naraščanju produktivnosti in doseganju vedno višjih planov v proizvodnji, slaba kontrola delovodij, utrujajoč prevoz na delo iz oddaljenih krajev in podobno.
Leta 1976 so v Litostroju zabeležili 1089 nesreč, od tega je bilo poslanih k specialistu 298 ponesrečencev, na zdravljenje v bolnico pa 16. Statistični podatki iz srede 80. let so razkrivali, da se je v Litostroju vsako leto poškodovalo več kot 10 % zaposlenih, nekaj med njimi težje oz. v taki meri, da so postali delovni invalidi. Težka strojegradnja in metalurgija sta bili dejavnosti, ki sta modernizacijam navkljub še vedno zahtevali veliko ročnega dela in s tem veliko izpostavljenost zaposlenih škodljivim vplivom in nevarnostim delovnega okolja.
Številne zdravstvene okvare so nastale kot posledica neugodnih delovnih razmer in so puščale na delavcih začasne ali trajne okvare zdravja. Iz tega razloga je bil visok tudi delež delavcev, ki so bili iz poklicnih razlogov invalidno upokojeni, po podatkih iz srede sedemdesetih let kažejo, da se je v tem času invalidno upokojilo povprečno 12 delavcev Litostroja na leto, leta 1976 pa je podjetje zaposlovalo 154 delovnih invalidov. Leta 1985 je bilo v delovni organizaciji zaposlenih že 268 delavcev s statusom invalida, številka pa je bila najverjetneje še višja, saj vsi delavci svoje invalidnosti niso imeli ustrezno kategorizirane. Ti delavci so bili praviloma premeščeni na delovna mesta, ki so ustrezala njihovi delovni zmožnosti in izobrazbi.
Pomemben ukrep za preprečevanje poškodb je bila obvezna uporaba čelade na delovnih mestih, kjer so obstajale potencialne nevarnosti za poškodbe glave. Čeprav je bila obveznost predpisana že veliko prej, se je začela dosledno uveljavljati šele l. 1982. Delavci, zlasti starejši, so se nanjo navajali le počasi, saj so na svojem delovnem mestu delali brez čelade deset let in več.
»[Čelade] samevajo v enem od obratnih skladišč, delavci pa delajo gologlavi, čeprav bi jih po predpisih morali nositi. In medtem ko eden od žerjavovodij dela v sodobno urejeni kabini, kamor mu dovajajo svež zrak, se drugi duši v dimu in prahu, ker še ni sredstev, da bi tudi njemu dali tako kabino. In čeprav so predpisana očala pri vsaki brusilni napravi, jih delavci pogosto ne nosijo. Zlasti mladi ne. Litostrojska ambulanta pa mora dnevno v več kot tridesetih primerih nuditi prvo pomoč.« (Delavska enotnost, 22. aprila 1967, št. 15, str. 1)
Nove ali premeščene delavce so redno usposabljali za varno opravljanje odrejenih del in nalog, saj so morali biti seznanjeni z načini varovanja pred poškodbami. Delavci, ki so opravljali ali vodili delo v najslabših varstvenih in zdravstvenih pogojih, so morali svoje znanje tudi periodično obnavljati na seminarjih, predavanjih in drugih oblikah izobraževanja oz. usposabljanja in to znanje tudi preverjati. Delovna organizacija je namenjala precejšnja finančna sredstva za izboljšanje delovnih pogojev v objektih, investirala je v ogrevanje in osvetlitev ter zmanjševanje zaprašenosti, ropota in prepiha delovnih prostorov, prav tako so pristojne službe izvajale sanitarne ukrepe v obratih za vzdrževanje higiene delovnega okolja.
V sedemdesetih letih so delavcem, ki so bili izpostavljeni zdravju škodljivemu in težkemu delu, priznali skrajšano delovno dobo oz. predčasno upokojitev. To so upoštevali predvsem pri najtežjih delovnih mestih, npr. v livarnah.