»Ko pridemo čez most, stojimo v Kandiji. Vprašamo se, od kod in kako se je priselilo ime grškega otoka sem? Rajni šmihelski župnik Mejač mi je pravil, da so nekdaj, ko še ni bilo nič vasi, igrali tukaj komedijanti, ki so hodili razveseljevat Novomeščane. Besedo »komedija« izgovarjajo ljudje še dandanašnji »komendija« in včasi »kamendija«; skrajšana se zdaj glasi Kandija in pomeni tedaj to, kar igrališče. Ta izpeljava ni dokazana, ali je mogoča.
Kandija je jako čedna vas. V njej ostajajo vozovi, dohajajoči iz Bele krajine, Šentjerneja, Kostanjevice, Kočevja in sploh z desnega obrežja Krke, da ne trebajo plačati mostnine. Krčmarijo skoraj vse hiše in večji del prav dobro in z dobičkom. Že dolgo časa se snuje, kako bi se dalo to premožno selo združiti z Novim mestom, kateremu je res pravo predmestje. Kandijanci pa se obotavljajo privoliti, ker se boje mestne »štibre«[i]. Zdaj spadajo pod šmihelsko duhovnijo. Kosti njihovih prednikov in sorodnikov počivajo na šmihelskem pokopališču, in ravno ta okolnost se imenuje med glavnimi vzroki, ki jim branijo, da bi se ponovomestili.«[ii]
Takole se je pisatelj in »samohodnik« Janez Trdina začel odpravljati po takratnem mostu iz Novega mesta na enega od svojih številnih pohodov. Ne vedoč zanj, se je začel nato vzpenjati mimo drugega, še veliko starejšega, prazgodovinskega grobišča, danes znanega kot Znančeve njive, z odmevnimi najdbami halštatske kulture. Strma pot ga je nadalje vodila do gradu Grm, ki je bdel nad dostopom do reke Krke, njenega mostu in mesta na njenem levem bregu. Smer je s postanki Trdina nadaljeval mimo Gotne vasi po stari Karlovški cesti preko Gorjancev.
Ta vozna, tovorna in trgovska pot je bila ena od štirih prometnic, stikajočih se v kandijskem križišču, ki je opravljalo tudi nekakšno vlogo vaškega trga. Streljaj naprej, kjer se Težka voda izliva v reko Krko, sta bila na levem bregu potoka in desnem bregu reke postavljena še dva dvorca Novi dvor (Neuhof) in Kamen (Steinbrückel), ki sta nadzorovala mimoidoče, ki so prihajali zlasti iz zahodne strani.
Zopet nazaj preko potoka Težka voda ob današnji Resslovi in Smrečnikovi ulici, na območju arheoloških najdb, je bil prostor za dobro obiskane sejme, ki so privabljali kupce, prodajalce, razne trgovce in radovedneže iz bližnjega in daljnega zaledja. In ker po Trdini »krčma bogati od sejmov in tržnih dni«, je v svojih zapiskih zabeležil celo: »Kjer je hiša, tam je krčma: to je Kandija.«[iii] Kljub temu je bilo gostinstvo v vasi Kandija in njeni okolici dostikrat le dopolnilna dejavnost, kjer so uspevale tudi druge prodaje ter obrti.[iv]
Da bi vse te dejavnosti potekale še bolj gladko, so v zadnji četrtini 19. stoletja tudi na Dolenjskem in v Beli krajini začeli ustanavljati in razvijati kreditne zadruge, prvo leta 1874 v Metliki. »Hranilnica in posojilnica za Kandijo in okolico« je bila ustanovljena leta 1898 in je uspešno poslovala že od samega začetka ter v dobrodelne namene odprla poseben sklad z imenom »Cesarja Franca Jožefa jubilejni zaklad«. Leta 1907 so zaradi vedno bolj utesnjenih delovnih pogojev zgradili markantno stavbo, kjer danes posluje Nova Ljubljanska banka.
Za samo Kandijo ter vso Dolenjsko in širše je bila pomembna Vinarska in sadjarska šola, prva slovenska kmetijska šola, ki je bila že leta 1886 iz Slapa pri Vipavi premeščena na grmski grad. Leta 1894, ko je Mestna občina Novo mesto dobila železnico s končno postajo pri vasi Bršljin, je red usmiljenih bratov iz avstrijskega Gradca v Kandiji v prenovljenem Novem dvoru odprl prepotrebno in dolgo pričakovano prvo moško bolnišnico na Dolenjskem. Že leta 1898 je gradiču sledil veliki prizidek, ki je bolniške zmogljivosti občutno povečal.[v] Z odprtjem belokranjske železnice v letu začetka prve svetovne vojne in prvim postajališčem na desnem bregu reke Krke se je vsestranski položaj vasi Kandija samo še okrepil. Dolenjski kulturni višek pa se je zgodil ravno v Kandiji kmalu po koncu prve svetovne vojne. Predmestje na desnem bregu reke je kot že mnogokrat doslej leta 1920 na široko odprlo vrata in gostilo tokrat posebno, umetniško dogajanje mladih, ki ni pustilo nikogar ravnodušnega. Kasneje se je pokazalo, da je postavilo temeljne začetke takratni avantgardi v slovenski umetnosti.
Že iz uvodnega pohoda Janeza Trdine lahko razberemo, da je Kandijo poleg reke z mestom ločevala tudi administracija. Vas je pripadala krajevni občini Šmihel – Stopiče, ki je bila, po besedah njenega dolgoletnega župana Josipa Zurca iz stare Štemburjeve gostilne, tudi po obsegu največja občina na Kranjskem. Bila je veliko večja od novomeške, ki je obsegala samo okljuk reke Krke s srednjeveškim mestom ter ozemlje za zidom – pomerij z marofskim gričem do novega kolodvora, Mestne njive in ločensko pokopališče.
Mesto se je iz svojega srednjeveškega prostora začelo širiti šele konec 19. stoletja, ko so v občini Prečna, na meji z novomeško občino, zgradili končno železniško postajo dolenjskih železnic in mestu priključili nekaj bršljinskih hiš. Sicer pa se je tudi o priključitvi vasi Kandija že dolgo razmišljalo in govorilo. Časnikar Dolenjskih novic je leta 1897 zapisal: »Združenje Kandije z Novim mestom se je že mnogokrat uvaževalo, pa vedno na nasprotja naletelo. Sedaj so se pa mnogi s to mislijo sprijaznili in koristi sprevideli, in upati je, da se to združenje doseže. Mestna občina je zato prvi korak že storila.«[vi] Toda kronist Novega mesta, duhovnik in novomeški rojak »oddaljene bližine« Leopold Picigas, je za leto 1904 zabeležil, da je na pobudo znamenitega primarija novomeške bolnice usmiljenih bratov v Kandiji Dr. Defranceschija, sicer nastalo gibanje za združitev Kandije z Novim mestom, a da so bila pogajanja, ki se jih je ob obisku Novega mesta udeležil tudi deželni predsednik Viktor baron Heim, neuspešna.[viii] In dalje: »Dr. Peter Defranceschi se je trudil da bi Kandijo mestu priklopili. Tozadevni neuspeh l. 1904 ga ní oplašil; sklical je na dan 25. 2. 1906 novo zborovanje, toda resultat je bil tak kakor dve leti prej; za združitev je bilo oddanih 23 glasov, proti združitvi pa 35. In vendar je Kandija prišla v mestno občino, toda šele l. 1923, le politično, ne tudi cerkveno.«[ix] Upravna meja med obema občinama je tako še naprej povzročala stare in nove nevšečnosti. Denimo, uradniki s stalnim bivališčem v Kandiji so morali za svoj naraščaj, ki je hodil v mestne šole, plačevati šolnino, ker niso bili iz mesta.[x]
[i] Davek.
[ii] Trdina, J.: Zbrano delo. Enajsta knjiga. Črtice in povesti iz narodovega življenja. Sprehod v Belo krajino. Ljubljana, 1958, str. 5.
[iii] Sekundarni vir: Ložar, S.: Stare gostilne, Novo mesto, 1991, str. 11 in 35. (Avtorica navaja iz »Janez Trdina, Prigodbe in opombe, 1878, Zapisna knjižica 24, str. 28 in 8«; original hrani NUK: Katalog rokopisov, Ms 1698.)
[iv] V seznamih različnih registrov so do leta 1924 za Kandijo navedene sledeče trgovske dejavnosti (Glej Skrabl, Z.: Novomeška trgovina in trgovci, str. 31–48.): trgovina z žganjem in vinom v zaprtih steklenicah, z lesom na debelo in raznimi lesenimi izdelki, trgovina s špecerijo, slanino, mastjo, klobasami, žitom, (južnim) sadjem, zelenjavo, jajci, slaščicami ter poljedelskimi pridelki, mešanim blagom in ostalo kramarijo. Prodajali so železnino, trgovali z gradbenimi potrebščinami, barvami, usnjem in čevljarskim blagom. Tam je bila lectarija, svečarstvo ter prodaja medu, trgovina s steklom in lončeno posodo. Na desnem bregu reke Krke so tisti čas v svojih delavnicah, salonih in ateljejih delovali različni obrtniki, njihovi pomočniki ter vajenci. Peki, kolarji, mesarji, kovači, krojači, mizarji in zidarji, steklarji, tapetarji ter slikarji, fotografi in prvi taksisti, prevozniki ter avtomehaniki, če jih samo omenimo ter dodamo, da so bile v Kandiji ženske takrat zastopane zlasti v trgovski branži, šiviljstvu in krojaštvu. (Popravek za opombo: Polenšek, J.: K stoletnici združitve vasi Kandija z Novim mestom, v: Rast, letnik 34, št. 3, 12. 2023, str. 36.).
[v] Dolenjski list, 22. 12. 1994, št. 51, Gošnik, T.: Neizmerna dobrota za Dolenjsko, str. 16.
[vi] Dolenjske novice, 1. 3. 1897, št. 5, str. 44.
[vii] Ibidem, 10. 5. 1912, št. 9, str. 70.
[viii] Picigas, L.: Spomini, 1863–1955. Ms 318, št. 6, str. 557 in Dolenjske novice, 15. 6. 1904, št. 12, str. 115.
[ix] Picigas, L.: ibidem, str. 570.
[x] Dolenjske novice, 10. 5. 1912, št. 9, str. 70.
