Domača obrt je bila razširjena tako na podeželju kot v trgih in mestih. Nekateri posamezniki so se z njo ukvarjali večino svojega časa (obrtniki v mestih), podeželskim prebivalcem pa je zagotavljala dodaten vir zaslužka. Vaški obrtniki (čevljar – šoštar, mizar – tišlar, tesar – cimerman, sodar – pintar) so nekoč hodili delat tudi na dom (fčosih so hodli na štero).
Kdor je želel postati čevljar, je svoje delo začel kot vajenec, star trinajst ali štirinajst let. Pri čevljarskem mojstru je delal tri leta. Vajence so učili pomočniki ali mojstri sami. Čevljarski mojstri so svojo delavnico imeli kar v prostorih svoje hiše ali ob hiši. Največ dela v čevljarski delavnici je bilo jeseni in pozimi. Osnovno čevljarsko orodje so še danes kladivo, klešče, noži in šila.
Mizarske delavnice so bile svoj čas majhne in del stanovanjske hiše. Z mizarsko domačo obrtjo so se ukvarjali večinoma mali kmetje, ki jih lastna zemlja ni mogla preživljati. Mizarska obrt se je prenašala iz roda v rod, sinovi so namreč že zelo zgodaj obvladovali svoje spretnosti in pomagali očetu v delavnici, kjer je delo potekalo od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera. Mizar je uporabljal različne pripomočke: hobliče – ročne skobeljnike (venčenjake, obliče) za glajenje, obdelovanje lesa, vaservogo (vodno tehtnico), šraufcvengo (vijačno spono), šestilo, ročne žage …
Tesarstvo sodi med najstarejše obrti, povezane z gradnjo človeškega bivališča (postavljanje stavb, izdelava ostrešja – rušta …), gospodarskih objektov (npr. skednja), mostov itd. Pri tem je šlo za dve vrsti opravil: tesanje sestavnih delov ter montažo. Mnogi kmetje so bili neke vrste tesarji (cimermani), saj so si morali marsikaj stesati oz. narediti sami, pa naj je šlo za popravilo stavb, ostrešja, popravilo vozov, mlinskih delov, izdelavo jarmov za vprego volov … ). Mnogim domačim mojstrom je ta dejavnost predstavljala tudi vir dodatnega zaslužka. Njihova glavno orodje so bile sekire tesače (plenkače).
Sodarstvo kot domača obrt se je skozi stoletja razvijalo po vseh slovenskih pokrajinah, najintenzivneje v vinorodnih in s hrastovimi gozdovi bogatih pokrajinah. Razširjeno je bilo tako na podeželju kot v trgih in mestih. Sodarski mojstri so za izdelovanje sodov največkrat uporabljali hrastovino, akacijev in kostanjev les. Več o dediščini sodarstva na Ormoškem si lahko preberete v publikaciji Sod vina skriva kup čudes.
