Velikonočne in ostale procesije

Draga Koren: Nadvse »fajne« v Tržiču so bile procesije, npr. velikonočna, z vsemi predvelikonočnimi obredi kot npr. »raglanje«, »žegnanje« ognja, »žegnanje« hrane, ki je bila v jerbasih. Ta je morala biti pokrita z najlepšim prtičkom. Te jerbase smo nosili počasi in višje so bili, bolj imenitno je bilo. Zgodilo pa se je, da je ženska v jerbas vtaknila »šuštarski« stol in ga prekrila s hrano, a kaj je pomagalo, ko se je spotaknila. Pa je bilo smeha in tem za pogovor za celo leto … Sicer pa se na veliko soboto, ko je bilo »žegnanje«, iz tistega jerbasa ni smeli čisto nič pojesti ali vzeti. Kako smo otroci spraševali, če lahko samo malo vzamemo – jutri zjutraj dobite, prej ne. Naslednji dan pa je bil tako odličen »fruštek«. Šunko si jedel enkrat na leto. Po tistem zajtrku smo tako močno prepevali, vsaj eno uro. Nas pet otrok in starša.

Velikonočna procesija je sicer vodila po celem mestu. Medtem so se ženske med sabo ogledovale, seveda je bilo prisotno »en kup opravlana« … Tudi bandera pred procesijo je bila zelo lepa. Tudi 4. maja, za sv. Florjana so bile procesije po Tržiču, pa za sv. rešnje telo, ko smo posipali rože, in pa za angelsko nedeljo.

Marjan Markič: Teden pred veliko nočjo, za cvetno nedeljo, so ljudje nesli k »žegnanju« butare oz. bagance. V tem tednu se je pripravljalo: nakupovala sta se moka in sladkor za peko potice. Šunka se je kuhala. Zanimivo, če je bil posameznik še v tako težkem gmotnem položaju, šunko je kupil. Sledilo je »žegnanje« v cerkvi, ob božjem grobu. Dobro se spominjam tega božjega groba v tržiški cerkvi, bil je narejen precej umetniško, iz »šperplate« (vezanega lesa). Bil je v obliki grobnice. Prav žal mi je bilo, pa ne samo meni, ko ga je župnik Vidmar nadomestil s kipom Jezusa Kristusa, narejenega skoraj v naravni velikosti in pobarvanega z zlatorumeno barvo. Tako so se obredi ob praznikih potem vršili ob tem kipu. Ljudje so prišli v cerkev na veliki petek, takrat so tudi hodili k spovedi. Nekateri so bili pri čaščenju zelo zagrizeni. Na veliko noč je bilo vstajenje, s procesijo so šli po Tržiču. Šla je po »pvacu«, čez »gaso« in v cerkev. Nato so odšli domov, kjer sta jih čakala potica, meso itd. Za te velikonočne dobrote si je večina ljudi celo leto trgala od ust. Pri nas je ata narezal potico, pirhe, meso, pojedli smo in odšli vsak po svoje.

Marjan Markič: Od vsega so bile najlepše priprave. Ker smo stanovali v večstanovanjskih delavskih hišah na Preski, s skupnim kuriščem, se spomnim, da so stanovalci na tablo naredili urnik, kdaj bo kdo pekel. Otroci smo pripravili drva. Na veliki petek je bilo že vse pripravljeno, kuhalo se je še meso. Zmeraj pa smo praznovali v krogu družine. Otroci smo tudi vedeli, kdaj ima mama rojstni dan ali god, takrat smo delali hrup z pokrovkami, mama pa je spekla kak štrudelj ali boljši kruh, tako smo imeli malo boljšo večerjo. Ni pa bilo tako kot danes, npr. kakšnih narezkov itd.

Marjan Markič: Največja procesija pa je bila Florijanova (4. maj), kot spomin na veliki požar leta 1811. Ne spomnim se, da bi še kje tako močno obeleževali dan sv. Florijana. 2. maja 1941 so takratni nemški oblastniki slikali procesijo. Vodil jo je že od nacistične oblasti postavljen nemški župnik, bila pa  je zanimiva, ker je bila kolona tako dolga. Ko so bili zadnji v procesiji še na gradu Neuhaus, so bili prvi že v cerkvi.