Ko se je vojna začela, je bila stara 14 let. Z družino je živela v hiši z majhnim vrtom na Kodeljevem.
Na fotografiji sta s sošolko, ko sta kopali jarke marca in aprila 1945. Delavci so kopali tam, kjer je bil težji teren, dijaki in študentje pa tam, kjer je bil teren lažji. Kopali so malo manj kot meter in pol globoko.
Večino šolskega časa so preživeli po bunkerjih. Vsak dan je bil zračni alarm. Pod italijansko okupacijo so imeli učitelja, ki ni znal slovensko, dijaki pa niso znali italijansko. Prevajala je dijakinja, katere starši so bili Primorci. Nekateri dijaki se niso želeli učiti italijanščine in tudi na mali maturi niso želeli odgovarjati v italijanskem jeziku, zato so morali ponavljati razred. Pod Nemci so jih učili nemščino Slovenci. Nemščino so imeli eno uro na dan, drugače pa so govorili slovensko.
Jedli so polento, makarone in čebulo, ki so jo sami pridelali na vrtu. Ker v družini ni bilo nikogar mlajšega od 5 ali starejšega od 65 let, 4 leta niso dobili ne sladkorja ne mleka. Veliko je bilo lakote, vsi so bili izredno suhi. Pod Italijani so imeli polento in makarone, mama je pekla koruzni kruh, Nemci pa so imeli nekakšen krompirček (čips), katerega niso poznali in njena mama ni vedela, kako se ga sploh uporablja. Na karte so dobili cigarete, katere je oče zamenjal za fižol. S pomočjo strica so občasno dobili tudi kisli kruh.
