Vincencij Bielecki (tudi Wincenty, Vincenz Bieletzky) se je rodil 9. julija 1830 v podkarpatskih Rownah na Poljskem, blizu mesta Krosno (takratna avstrijska Galicija), očetu Piotru in materi Barbari. O prvem obdobju njegovega življenja vemo zelo malo. Vemo, da takrat in v prejšnjih stoletjih je živelo v tistih krajih veliko pomembih in vplivnih mož z istim priimkom, ki je veljal za plemiški priimek. V obdobju Vincencijeve mladosti, okoli leta 1848, se je tamkajšnje plemstvo uprlo avstrijskim oblastem, ki so odgovorile s temeljito „čistko” – tudi z najstrožjimi kaznimi – kot se je na primer zgodilo duhovniku, rodoljubu, panslavistu in poslancu na Dunaju Adamu Bieleckemu, plemiču iz Gorzanke, vasice v neposredni bližini Vincencijevih Rown. Nadaljne raziskave bodo morda pokazale, ali obstaja med njima kakšna sorodstvena vez.
Vincencij Bielecki je bil uradnik v državnem aparatu avstro-ogrskega cesarstva in se je v določenem trenutku preselil v Gorico, kjer se je poročil z dvajset let mlajšo Marijo Goljevšček, hčerjo Mihaela Goljevščka in Apolonije roj. Lapanja iz Kanala. Vincencij in Marija sta imela dva otroka, Petra – sobnega slikarja, ki je leta 1910, komaj enaindvajsetleten umrl zaradi padca z drugega nadstropja – in Marijo, o kateri bomo govorili kasneje.
Vincencij Bielecki je bil že v pokoju, star 59 let, ko se mu je leta 1889 v Kanalu rodila hčerka Marija. Kot upokojenec ni miroval, temveč se ukvarjal z gradbeništvom, nepremičninami in gostilničarstvom. Leta 1892 je kupil palačo na Kornu št. 6, v središču Gorice. V njej je delovala tudi gostilna, ki je nosila njegov priimek in za katero je Bielecki oglašal v časopisu Soča ter vabil predvsem slovenske rojake, saj se je zelo uspešno vključil v družbeno, a tudi politično, življenje goriških Slovencev – gotovo zaradi sorodstvenih vezi (kot rečeno je bil poročen s Slovenko), a verjetno tudi zaradi panslavističnega čutenja in mišljenja (bil je pač Poljak). „Podpisani priporoča p. n. gg. rojakom v Gorici in na deželi svojo na novo oskrbljeno gostilno na Kornu št. 6 v lastni hiši. Toči pristna bela in črna vina in dobro žganje. Za okusna gorka in mrzla jedila po zmerni ceni je skrbljeno. V. Bielecki” je pisalo leta 1897 v goriški Soči.
Leta 1896 je z Ivanom Rejo in Francem Mozetičem priredil drugi „veliki shod starišev” otrok slovenskih šol društva Sloga, s katerim so si goriški Slovenci prizadevali, da bi odprli javno slovensko šolo v mestnem središču, čemur se je vladajoča mestna oblast (v rokah italijanskih nacionalnih liberalcev) silovito upirala. Vincencij Bielecki je bil istega leta izvoljen v ožji šolski odbor, kateremu je predsedoval grof Alfred Coronini Kromberški, ki je v dunajskem parlamentu zastopal goriške Slovence in zelo uspešno zagovarjal jezikovne pravice, splošne narodne interese in gospodarski razvoj rojakov. Piše Soča 10. januarja 1896:
“Drugi zaupni shod slovenskih rodireljev, ki pošiljajo svoje otroke v zasebno šolo društva “Sloga”, se je vršil preteklo nedeljo ob 11. uri predpoldne v prostorih “Goriškega Sokola”. Sklicali so ga gg. Iv. Reja, Fr. Mozetič in Vin. Bielecki, a udeležilo se ga je nad 300 roditeljev, očetov in mater, katerim so se pridružili nekateri deželni poslanci, ki so bili imenom vabljeni. […] V šolski odbor so bili soglasno voljeni gg. Alfred grof Coronini, Josip Hrovatin, dr. Aleksij Rojic, Franc Mozetič, Ivan Reja; kot namestniki pa Vincencij Bielecki, Jernej Kopač in Andrej Oblak. Zborovalci so zapustili zbirališče ginjenega srca in navdušeni za svojo vzvišeno reč.”
O takratnem razpoloženju pričajo tudi sledeči odlomki iz govorov Ivana Reje in Josipa Hrovatina:
“Komu od vseh nas niso znane današnje razmere v naši in solnčni Gorici? Kdo izmed nas še ni slišal, kako sramoté lastni otroci svoje največje dobrotnike, pitajoči svojega očeta s “šklaf” mater pa “šklava”; in tudi druge slične psovke morajo požirati ubogi roditelji, potem, ko so veliko pretrpeli in potrosili, predno so jih privedli do kruha. So li to stariši zakrivili? Nekoliko že, vsega pa nikakor ne! V prvi vrsti povzročilo je pomanjkanje prave narodne šole. Otroci so morali v laške šole, če so hoteli biti deležni pouka. Tu so se narskali tuje omike in duha. Vera je jela pešati, ljubezen do starišev pa ginevati. Goriški rodoljubi so uvideli posledice ter sklenili temu odpomoči z ustanovljenjem otroških zabavišč in ljudske šole. Narodno politično društvo “Sloga” otvorilo nam je tako šolo, kakoršno potrebujemo: narodno šolo na verski podlagi. V tej šoli uči se naša mladina poleg branja, pisanja, računstva itd. tudi verstva v mili materinščini, tu se uceplja strah božji v nežna srca slovenske dece. Naši otroci postanejo pobožni, pridni, varčni, razumni, značajni ljudje. Tem potom izgine psovka šklaf, šklava, izginejo odpadniki naši, izginejo sovražniki, nevarni domovini in državi. Značajen Slovenec bode šetal po našem lepem Travniku, unet za vero, dom, cesarja. […]
Dragi stariši! Na prvem zaupnem shodu napravili smo protest proti kasarni v Podturnu, in prošnjo, naj se nemudoma ustanovi naša šola na primernem prostoru kje v mestu. Naši nasprotniki imajo rešitev že 10 dnij v rokah, mi slovenska para pa zastonj pričakujemo odgovora bodisi ugodnega ali neugodnega. Naši nasprotniki zasramujejo nas v svojem časniku, češ, da smo hlapci, dekle, da nismo meščani, da nismo mirni, da nas redé, a njihove dobrote povračujemo z nehvaležnostjo, da komaj toliko davka plačujemo, kolikor bode šola stala in več drugih takih bedarij. Vse to je prav za prav voda na naš mlin, kajti s tem nas bolj in bolj navdušujejo za našo pravično in sveto stvar. Dragi stariši! Mi se borimo na podlagi pravice in postave, na tej črti moramo zmagati. Prepričani smo, da šolo dobimo prav tam, kjer si jo želimo, t.j. na primernem mestu v središču mesta: le stavrno in vstrajno! Zvesti ostanemo liki Leonida pri Termopilah! […]
V takem neprijetnem položaju zbrali smo se danes že drugič v zaupen shod radi šolskega pouka naših otrok in radi slovenske ljudske šole, katero ustanoviti je dolžno goriško mesto. Ker se bojimo, da vlada se bo tudi za naprej udajala prošnjam in grožnjam goriškega mesta in njegovih zaščitnikov, da torej prepotrebne javne ljudske šole na primernem kraju ne dobimo z lepa, izbrali smo poseben odbor slovenskih roditeljev v Gorici, ki ima skrbeti, prvič za to, da se bo nadaljeval pouk naših otrok nepretrgoma, ter drugič, da se prej ko prej otvori slovenska javna ljudska šola na primernem kraju v središču mesta goriškega. Visoka vlada naj vzame to našo organizacijo blagovoljno na znanje. […]
Ali mi protestujemo odločno proti temu, da se našim otrokom odločuje podturnska podrtija kot solško poslopje ter da se naši otroci gonijo iz mesta, kjer plačujemo posredni in neposredni davek, v okolico, ki nima nikake dolžnosti skrbeti za šolski pouk naših otrok. Visoki vladi naznanjamo svojo organizacijo ter jo rotimo pri državnih zakonih, na katere je prisegla, naj dá tem zakonom čast s tem, da jih izvrši, če tudi nam v korist. Večja polovica prebivalcev na ozemlji mestne občine goriške je slovenskega rodu in slovenske narodnosti. Visoka vlada ima neoporečno dolžnost skrbeti za gmotne in dušne potrebe Slovencev domačinov z enako vestnostjo, kakor za koristi priseljenih Lahov in poitalijančencev, slovenskih renegatov. Neopravičeno bi bilo, ako bi se kje tujci na rokah nosili, a domačini prezirali na željo kake nemirne stranke. […]
Dokler ne bo ustanovljena mestna šola, treba, da se na vsak način nadaljuje zasebna. Ali to je krivično in nezakonito, da bi morali mi plačevati učiteljsko osebje. Visoka vlada naj poskrbi, da jih bo plačevalo mesto, ki je krivo, da naši otroci nimajo potrebne šole, do katere imajo pravico, ali naj plača vlada, ki ni prisilila mesta o pravem času, da bi izpolnilo dolžnost, katero mu nalagajo zakoni. […]”.
Društvo Sloga je razpolagalo z vrtcem v ulici sv. Klare in v ulici Barzellini. Slednjega je blagoslovil Simon Gregorčič. Leta 1897 je Anton Gregorčič ustanovil društvo Šolski dom, ki je nadaljevalo delo društva Sloga in leta 1898 zgradilo veliki in moderni Šolski dom v Križevi ulici, kasneje pa tudi Mali dom, Novi dom in dom Simona Gregorčiča po načrtu slavnega štanjelskega arhitekta Maksa Fabianija, ki je veljal za dvornega arhitekta prestolonaslednika nadvojvode Franca Ferdinanda Habsburškega. Po znanem sporu med liberalnim in klerikalnim taborom na Goriškem leta 1899, se je grof Alfred Coronini Kromberški umaknil iz političnega življenja. Bielecki je očitno bil zelo povezan s Coroninijevo strujo, saj po umiku njenega glavnega predstavnika, ni več mogoče zaslediti njegovega imena v tedanjem političnem poročanju.
Časopis Gorica dne 20. oktobra 1906 je poročal, da „včeraj predpopoldne je umrl po kratki in mučni bolezni tuk. hišni posestnik g. Vicencij Bielecki v starosti 76 let. Pogreb se bo vršil jutri ob 8 uri in pol iz hiše žalosti, nahajajoče se na Kornju. N. p. v m.” Pokopan je bil na takratnem goriškem pokopališču v severnem predelu mesta, na današnji Erjavčevi ulici v Novi Gorici, kjer se zdaj nahaja EDA center. Pokopališče so uničile in razdejale granate v prvi svetovni vojni.
Vincencijeva hči Marija, rojena v Kanalu leta 1889, je bila ena od učenk tiste šole, za katero se je prizadeval njen oče, kasneje pa dijakinja goriškega slovenskega učiteljšča. Bila je zvesta članica Družbe sv. Mohorja. Po očetovi smrti se je poročila z znanim slaščičarjem Humbertom Glessig-em, rojenim leta 1883, ki je kasneje vodil lastno podjetje ravno v prostorih, v katerih se je nekaj let prej nahajala Bieleckijeva gostilna, na Kornu št. 6. Humbert je izhajal iz družine z veliko slaščičarsko tradicijo, saj je bil sin, vnuk in pravnuk pekov in salščičarjev. Rodbina je izhajala iz Gornje Vrtojbe in izvorni priimek je bil Gleščič. Pritisk italijanskega nacionalizma je bil že v času dvojne monarhije precej hud, saj so Italijani dejansko nadzorovali vse občinske urade; priimek se je torej s časom spremenil v obliko „Glessig”, po prvi svetovni vojni in z nastopom fašizma celo v popolnoma poitalijančeno obliko „Glessi” (nasilna sprememba priimka je bila objavljena v uradnem listu Kraljevine Italije 26. oktobra 1931). V prvi polovici devetnajstega stoletja se je Janez Gleščič (letnik 1814), sin vrtojbenskega kmeta Andreja Gleščiča in Katerine roj. Bizjak, preselil v Gorico in odprl svojo pekarsko dejavnost. V Gorici se je poročil z Anno Placerian, hčerko furlanskega peka Domenica Placeriana – leta 1775 rojenega in v Gorico preseljenega Videmčana – ter Petronille Bonin. Tudi sin Janeza in Anne Gleščič – Avgust (letnik 1848) – je bil pek in slaščičar. Kot rečeno je tradicijo nadaljeval tudi sin Avgusta in Goričanke Ane Pregl – Humbert Glessig – bodoči mož Marije Bielecki. Sicer v tej „dinastiji” slaščičarjev je nedvomno prednjačil Avgust – imel je več pekarn – bil pa je tudi član cesarsko-kraljevega okrajnega glavarstva, porotnik in celo glasbenik, vodja mestne godbe. Tudi on je umrl leta 1906. Smrt je povzročila možganska kap, ki ga je zadela 12. julija okrog 5. ali 6. ure na delovnem mestu v Kočijaški ulici št. 8, slabe tri mesece pred smrtjo Vincencija Bieleckega, bodočega tasta njegovega sina. O Avgustovi smrti je poročalo slovensko in italijansko krajevno časopisje; njegovega pogreba se je udeležila nepregledna množica ljudi, ob navzočnosti civilnih, cerkvenih in vojaških oblasti mesta Gorica.
Kot rečeno Avgustov sin Humbert je po poroki z Marijo Bielecki imel svojo obrt na Kornu št. 6. V prvi svetovni vojni je bil desetnik avstro-ogrske pehote. Ljubljanski časopis Slovenec z dne 25. avgusta 1916 nam pove, da se je takrat nahajal v Mariboru, saj v članku z naslovom „Pogrešane družine s Primorskega” piše: „Umbert Glessig, k.k.R.- Spit. 3, Klostergasse 4, Maribor, išče svojo ženo Marijo Glessig in štiri otroke, ki so stanovali v Gorici, Piazza Corno št.6. Obenem išče tudi svojo sestro Elviro Glessig in Lucijo Persutti, ki sta stanovali do zadnjega v Gorici, Piazza Corno št. 6 [Piazza Corno je italijansko ime za trg, ki ga Slovenci imenujemo Koren oz. „na Kornu”, op.p.]”. Stavba na Kornu je bila v lasti njegove tašče do njene smrti septembra leta 1918 – malo pred koncem prve svetovne vojne – ko je lastnica postala soproga Marija. Samo dobra dva tedna kasneje se je z eno granato smrtno ponesrečil osemletni sin Anton: ekspozija mu je povzročila opekline tretje stopnje in raznesla desno roko. Druge težave so se pojavile takoj po vojni, tokrat bolj finančne narave in vezane na izplačilo vojne škode: italijanska država ni rada plačevala odškodnine slovenskim upravičencem (včasih tudi pod pretvezo, da gre za tuje državljane, še posebej, ko je šlo za ljudi, ki so izvirali iz drugih dežel razpadle avstro-ogrske monarhije, ali za njihove potomce, kot npr. Vincencij Bielecki in posledično tudi njegova družina). Marija Bielecki por. Glessig je umrla leta 1931 zaradi možganske krvavitve, stara komaj 41 let; v istem letu so morali prodati Bieleckijevo palačo na Kornu zaradi zgoraj omenjenih težav. Humbert je umrl leta 1958. On in Marija sta imela pet otrok, ena od teh je bila moja babica Marija ml. -mati mojega očeta- poročena z Andrejem Tabajem iz Štandreža, nečakom duhovnikov Andreja in Ivana Tabaja, zgodba katerih je prav tako tesno povezana z razvojem slovenskega šolstva v Gorici, še posebej s Šolskim domom in gimnazijo.
Viri:
– Erika Jazbar, Zdenko Vogrič (2002). Gorica. Po sledovih naše prisotnosti. Transmedia Spa – Gorica
– Gorizia com’era com’è (1997). EMS – Edizioni marketing Service
– Vinko Korošak – Radivoj Humar (2010). Grofje Coronini Cronberg. Studio RO-Humar d.o.o.
– Andrej Rahten (2014) – Prestolonasledikova smrt. Cankarjeva založba
– časopis Soča (10.01.1896)
– časopis Soča (24.12.1897)
– Andrej Gabršček. Ročni kažipot po Goriškem, Trstu in Istri in koledar za navadno leto 1900.
– časopis Soča (10.01.1903)
– časopis Gorica (20.10.1906)
– časopis Gorica (14.07.1906)
– časopis Il Corriere Friulano (13.07.1906)
– časopis Il Corriere Friulano (14.07.1906)
– časopis Il Corriere Friulano (15.07.1906)
– časopis Soča (21.04.1910)
– časopis Slovenec (25.08.1916)
– Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1916
– Gazzetta ufficiale del Regno d’Italia (26.10.1931)
