Vse se začne s padavinami. Z vremenom in posledično z rodovitnostjo so nekoč upravljala mitična bitja. Pastirji v okolici Tržiča so nekdaj videvali Pehtro, ko je z zlato ročko stopala po gorskih grebenih. Če ni bilo dežja, so pastirji zanj prosili Pehtro in ji obljubljali lan za pomoč: »Pehtra baba, deža daj, lanu ti dam debel lučaj… (Pajek, 1884, str. 2)
Tudi v notranjosti pobočij, kjer so izvirali potoki, so živela bitja, ki so uravnavala vodotok. Valvasor poroča, da je Tržiška Bistrica nekaj let tekla kalna in da so preprosti ljudje mislili, da to povzroča zmaj, ki živi v gori, iz katere izvira reka. (Valvasor, knjiga 1, str. 152). V »gobačnah« so prežala bitja na neprevidne ljudi. Tako je skozi Dovžanovo sotesko nekoč vodil Hudičev most. Za vsakokratno uničenje tega mostu ob poplavah je bil kriv hudič. Ko so nekoč kmetje tod gnali živino, je deklica vodila telička na vrvi, ki jo je imela ovito okrog roke. Sredi mostu se jim je prikazal hudič ob čemur se je žival preplašila, skočila z mostu in oba sta utonila v tolmunu Tržiške Bistrice.
Sorodno je izročilo o jezeru v Kriški gori. Tako so nekoč na pobočjih gore pasli drobnico. Ovce so se hodile napajat k jezercu na Kovarjevem. Ko sta nekoč pastirja prignala čredo k vodi, je eden izmed njiju ob jezercu opazil kot žitno zrnce velik delček živega srebra. Sprla sta se, kdo ga je prvi opazil in komu pripada. Med ruvanjem ga je eden pastirjev zalučal v vodo. Potopilo se je na dno, ga prevrtalo in z vso vodo vred izginilo v notranjost Kriške gore. Od tedaj je ta polna vode, sledi o jezercu pa vrh gore ni več. Nekoč, ko bo nastal silen potres, se bo Kriška gora odprla in iz njenega trebuha bo iztekla vsa nabrana voda. Poplavila in odnesla bo vse vasi pod Kriško goro. (Kavar, 2009, str. 33-34) Ta zlovešči zaključek se je znova aktualiziral v 50. letih 20. stoletja, s plazenjem na jugozahodnem vznožju vzpetine, ko se je med ljudmi zopet začelo govoriti o jezeru v gori in bitjih, ki živijo v njem. (TZ, Marjan Markič, 2014) Tudi prebivalci Loma pod Storžičem so imeli podobne strahove: »In so pravili: Ko bodo hudi časi, se bo pri cerkvi zajezilo, bo pa tukaj gor od cerkve jezero in bo pri cerkvi zrasla ena velika lipa, na katero bodo privezovali čolne.« (TZ, Janez Slapar Temšak, 2016)
Ko so mitična bitja stresla svojo jezo, je prišlo do velikih naravnih katastrof. Ob tem se je lahko premaknila struga ali celo izvir potoka: „Mošenik ni vedno tekel po Ljubeljski dolini. Nekoč je imel svojo strugo v sosednji, ki ji domačini rečejo »PodkƏšuto« ali »Podkušuto«. Morda nas na to spominjajo ledinska imena ob vstopu vanjo, Za vužo in Glenca? Tako je bilo do velike naravne katastrofe, potresa, ki je zrušil del gore in sploh precej spremenil pokrajino. Tudi potok je po tistem začel izvirati na severni strani Košute. Zasut je bil tudi »ta star TržƏč«, ki je stal ob takratni strugi Mošenika, v Veliki jami.” (TZ, Ignacij Meglič, 2004 – 2008). Tudi v Lomu pod Storžičem poznajo podobno izročilo, ki se je prenašalo iz roda v rod. Lomščica naj bi svojo strugo premaknila na levo stran doline po neki veliki naravni katastrofi. Verjetno se obe izročili nanašata na isti dogodek. (TZ, Janez Slapar Temšak, 2016)
Brez vode življenje ni mogoče. Tega so se naši predniki zavedali veliko bolj kot mi. Za njih tudi vsaka voda ni bila ista. V Lomu pod Storžičem, ob cesti proti planini Konjščica je izvir Žegnan studenec. Ljudje vedo povedat, da ima ta voda dobre lastnosti, ker v njej ni apnenca in je nasploh drugačna. To območje je sicer precej vodnato, pa so vseeno raje hodili pit vodo k temu studencu, čeprav je bilo treba hoditi dlje. Legenda pravi, da je tod nekoč šel sveti mož, verjetno menih, ki je hodil po božjih poteh. Najbrž je bil namenjen na Koroško. Ponoči je onemogel. Sanjalo se mu je, da šumi voda in ko se je prebudil, je zraven njega tekel potoček, s čigar vodo si je opomogel. (TZ, Janez Slapar Temšak, 2016) V Podljubelju Pod Rečami pa izvira »ta črna voda«. Uporabljali so jo za redčenje žganja in sokov, ker je bila »pač boljša«. (TZ, Janc Vinko, 2014) Valvasor omenja, da se pod Ljubeljem nahaja izvir slatine. (Valvasor, knjiga 1, str. 669). Danes o tem ni več sledi. Še en Žegnan studenec se nahaja nad Bistrico pri Tržiču, kjer je tudi zajetje pitne vode: „Kot mi je pripovedoval mož, domačin, je šel župnik nekoč proti Sv. Neži in prečkal potok. Ob tem mu je v vodo padla hostija, zato se imenuje Žegnan studenec. Njegov izvir pa je bil drugje kot sedaj, voda je vrela na dan pod neko veliko skalo.” (TZ, Metka Valjavec, 2014)
