Vodnikova ulica se od leta 1993 imenuje po pisatelju, pesniku in izdajatelju prvega slovenskega časnika »Lublanske novice«. Gre za odcep iz Potočne vasi proti Brezju v smeri proti Mirni Peči. Pred letom 1993 je bila del Potočne vasi. Ulica ima sedem hišnih številk.
Valentin Vodnik se je rodil 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški pri Ljubljani. Izhajal je iz kmečko obrtniške družine in bil prvi od desetih otrok. Leta 1768 so ga poslali k stricu p. Marcelu, frančiškanu v Novem mestu, kjer se je pripravljal za gimnazijo. Ljubljansko gimnazijo je obiskoval v letih med 1769 in 1775, nato je vstopil v frančiškanski red. V letih od 1776 do 1778 je v novomeški frančiškanski šoli študiral filozofijo, od leta 1778 pa je bival v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, kjer je študiral teologijo. Leta 1782 je bil posvečen na otoku Krku. Čez dve leti je zapustil meniški stan in pričel opravljati duhovniški poklic. Ko je služboval na Koprivniku nad Bohinjem, se je seznanil z Žigo Zoisem, ki ga je povabil v svoj razsvetljenski krožek. Leta 1798 je postal učitelj na ljubljanski gimnaziji.
V času Napoleonovih Ilirskih provinc je postal ravnatelj na novo urejene nižje gimnazije v Ljubljani in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol. Po uvedbi šolske reforme je bil v šolah dovoljen slovenski jezik. Zaradi podpore francoski oblasti in predvsem zaradi leta 1811 objavljene ode Ilirija oživljena se je po vrnitvi tega ozemlja pod Avstrijo njegov položaj zelo poslabšal. Leta 1815 so mu bile prepovedane vse šolske službe. Bil je predčasno upokojen. Umrl je 8. januarja 1819 v Ljubljani.
Pri svojem slovstvenem delovanju je izhajal iz narodnoprebudnih in razsvetljenskih nazorov. Nanj sta vplivala zlasti Marko Pohlin in kasneje Žiga Zois. Prve pesmi je objavil v almanahu Pisanice, leta 1806 je izdal Pesme za pokušino. Velja za prvega slovenskega pesnika, čeprav pesništvo obsega manjši delež njegovega ustvarjanja. Zbiral je ljudske pesmi in prevajal. Uredil je Veliko pratiko in Malo pratiko, kjer je objavil svoje pesmi in poučne sestavke. Bil je urednik in časnikar prvega slovenskega časopisa »Lublanske novice«, kjer je objavil svoj daljši prerodni spis Povedanje od slovenskiga jezika. S svojo publicistiko in prevodi je razvijal slovenski jezik na različnih strokovnih področjih (Kuharske bukve, Babištvo). Med učbeniki je leta 1809 izdal zgodovino Kranjske, Goriške in Trsta, ki je bila še dolgo v rabi. Pripravljal je nemško-slovenski slovar in leta 1811 napisal učbenik Pismenost ali gramatika za perve šole.
V času Napoleonovih Ilirskih provinc je postal ravnatelj na novo urejene nižje gimnazije v Ljubljani in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol. Po uvedbi šolske reforme je bil v šolah dovoljen slovenski jezik. Zaradi podpore francoski oblasti in predvsem zaradi leta 1811 objavljene ode Ilirija oživljena se je po vrnitvi tega ozemlja pod Avstrijo njegov položaj zelo poslabšal. Leta 1815 so mu bile prepovedane vse šolske službe. Bil je predčasno upokojen. Umrl je 8. januarja 1819 v Ljubljani.
Pri svojem slovstvenem delovanju je izhajal iz narodnoprebudnih in razsvetljenskih nazorov. Nanj sta vplivala zlasti Marko Pohlin in kasneje Žiga Zois. Prve pesmi je objavil v almanahu Pisanice, leta 1806 je izdal Pesme za pokušino. Velja za prvega slovenskega pesnika, čeprav pesništvo obsega manjši delež njegovega ustvarjanja. Zbiral je ljudske pesmi in prevajal. Uredil je Veliko pratiko in Malo pratiko, kjer je objavil svoje pesmi in poučne sestavke. Bil je urednik in časnikar prvega slovenskega časopisa »Lublanske novice«, kjer je objavil svoj daljši prerodni spis Povedanje od slovenskiga jezika. S svojo publicistiko in prevodi je razvijal slovenski jezik na različnih strokovnih področjih (Kuharske bukve, Babištvo). Med učbeniki je leta 1809 izdal zgodovino Kranjske, Goriške in Trsta, ki je bila še dolgo v rabi. Pripravljal je nemško-slovenski slovar in leta 1811 napisal učbenik Pismenost ali gramatika za perve šole.