Leta 1942 je godbo prevzel Jože Brun. Brun, ki je spomladi leta 1944 odšel v partizane je v glavnem štabu dobil nalogo organizirati odhod rudarske godbe v partizane. V vasico Ravne nad Hrastnikom je na razgovor poklical bivšega kapelnika Jožeta Kumlanca in predsednika Ernesta Ačkuna. Po razgovoru sta se vrnila v dolino z nalogo, da o skupnem odhodu obvestita ostale godbenike. Po drugi redni godbeni vaji v začetku julija 1944 je Ačkun načel pogovor s fanti: »Pobje, usekajmo še en marš, potem pa nam bo kapelnik nekaj povedal!« Urezali so koračnico. Nato je Kumlanc načel trd oreh. Pa ni bil trd, kajti vsi godbeniki so bili za odhod v partizane.
Po splošnem razumevanju in pripravljenosti godbenikov je bil določen dan skupnega odhoda in sicer 11. julij 1944. Nekateri godbeniki z manjšimi inštrumenti so instrumente vzeli takoj s sabo, drugi pa so odšli brez njih v zbirno bazo na Kal. Sklenjeno je bilo, da se ostali instrumenti prinesejo ponoči. Z ozirom na majhno razdaljo med godbenim lokalom in takratno »Werkschutzkomando« (oborožena rudniška straža), kakor tudi nevarnostjo stalnega patruljiranja nemške policije mimo godbenega lokala je bila ta akcija precej težka in nevarna. Po pravilnem vodstvu in previdnosti udeležencev akcije je stvar uspela. Instrumenti so bili preneseni v Čeče in od tam naprej na Kal. Iz Kala je vsa godba odšla na Dolenjsko. Kot godba VII. korpusa POJ in NOV je bila hrastniška rudarska godba zelo priljubljena in je na čelu zmagovitih brigad vkorakala v osvobojeno Ljubljano. Inštrumente in notni arhiv je morala godba ob koncu vojne pustiti Jugoslovanski armadi.
Godba Glavnega štaba NOV in PO Slovenije je bila ustanovljena spomladi 1944, vodila pa sta jo Bojan Adamič in Drago Lorbek. Bila je sestavljena iz godbenikov, ki so jih »nalovili« po raznih partizanskih enotah. Godba VII. korpusa je bila sprva sestavljena izključno iz hrastniške rudarske godbe v celoti. Kasneje se je zaradi pomankanja godbenikov deset Hrastničanov pridružilo godbi Glavnega štaba.
