Konec oktobra 1945 so jih z vlakom preko Švice in Italije prepeljali do Postojne in nato v njihove domače kraje.
Čeprav za njih prepočasi, pa se je dan odhoda le bližal. 28. oktober 1945 je Franc pospravil dnevnik, osebne predmete, Američani so jim dali tudi nekaj obleke in darila za domače v kovček. Vrnili so se preko Švice in Italije do Vidma, od tam pa v Postojno in potem domov. Vendar so mu v Postojni, kjer so jim pred odhodom domov na vojaški komandi pregledali vso prtljago, vzeli odejo in topel ameriški plašč. Prvo srečanje z novimi razmerami na Slovenskem in v tako pričakovani Jugoslaviji ni bilo nič kaj spodbudno.
Toplo in prisrčno so bili sprejeti pri svojih domačih, a oblast jih ni lepo gledala, češ, ko se je bilo treba boriti, so bili na varnem. Franc Praček za časa svojega življenja ni dobil nobene odškodnine ali vojaške pokojnine. Po vojni se je zaposlil kot gradbeni delavec na Primorju v Ajdovščini in si jo tam zaslužil.
Viri in literatura:
Praček, Franc: Dnevnik sardinca Franca. Ajdovščina, 2015
Slovensko pesništvo upora: zaporniške in taboriščne, izgnanske, iz tujih enot. 1997. Novo mesto, str. 540-541; 600.
Vilhar, Srečko, Klun, Albert. 1973. Po poteh Sardincev. Koper.
Vilhar, Srečko, Klun, Albert: 1969. Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in južni Franciji. Nova Gorica.
Vilhar, Srečko, Klun, Albert. 1973. Primorci in Istrani od pregnanstva do prekomorskih brigad. Ljubljana.
Osebna pričevanja: Anica Ferjančič, Francka Kodele, Ivan Praček