Leta 1967 je Vera prišla na počitnice v Slovenijo in oče ji je svetoval, naj s študijem nadaljuje na ljubljanski likovni akademiji. Z njegovim predlogom se je takoj strinjala, saj jo je prevevala nostalgija, občudovala je neokrnjeno naravo, čist zrak, zven slovenskega jezika, preproste ljudi, zato je ostala.
Vzdušje na likovni akademiji je bilo popolnoma drugačno. Vse je bilo precej manjše in skromnejše. Zaradi močnega ameriškega naglasa so jo klicali Američanka. Med najljubšimi Verinimi profesorji sta bila Nikolaj Omersa, ki jo je poučeval risanje portreta, in prof. Gabrijel Stupica, ki je predaval »večerni« akt, saj je predavanje potekalo v večernih urah. S kolegi študenti so se med seboj zelo dobro razumeli, veliko so hodili okrog in portretirali zanimive ljudi v gostilnah. Med njenimi sošolci so kasneje postali znani in slavni: slikarja Tomo Vran in Rudi Španzel, ilustratorka Irena Majcen ter kiparja, ki sta žal že pokojna, Negovan Nemec in Tone Demšar. Skupaj so hodili na matineje in v gledališče.
