Po letu 1836 je Fidelis opustil trgovanje s kmetijskimi pridelki in se posvetil industriji.
Mlina na desnem bregu Ljubljanice je preuredil v žage, tretji mlin pa ohranil za lastne potrebe; leta 1840 je kupil mlin na Šumu, ga preuredil v oljarno (obratovala je do leta 1845), tik nad njim pa je 1842 ustanovil tovarno za papir. Za njen nadaljnji razvoj je skupaj s svakom Valentinom Zeschkom, Francom Galetom in Jožefom Bischofom ustanovil delniško družbo in jo registriral kot Privilegirano mehanično tovarno olja, papirja in barvnega lesa. Družba je v naslednjih letih kupila še tako imenovani Sekretarjev mlin na desnem bregu Ljubljanice, podrla kovačnico kmetijskega orodja na otoku ter tam zgradila tovarno strojil in barvil. Leta 1850 je delniška družba kupila še Šimnov mlin na levem bregu Ljubljanice na Vevčah in do leta 1851 zgradila tovarno papirja, ki so jo po obisku in dovoljenju nadvojvode Janeza leta 1852 poimenovali Janezija. Iz obeh obratov se je razvila Papirnica Vevče, ki je bila prva strojna papirnica na Slovenskem.
Leta 1861 je Terpinčevo podjetje kupilo zemljišče in slap v Verjah pri Medvodah in tam zgradilo Tovarno za umetno volno in brusilnico lesa. Nazadnje je leta 1868 Terpinc kupil in preuredil papirnico v Goričanah, kjer so od 1872 izdelovali papir neposredno iz lesovine. Terpinc je imel skupaj z družabniki v lasti vse papirnice okoli Ljubljane. Leta 1870, v času kratkotrajnejše gospodarske krize, pa jih je prodal delniški družbi Leykam & Josefsthal iz Gradca.
Z lastnim kapitalom je Terpinc leta 1862 ustanovil še tovarno za sukno in odeje na Vodmatu v Ljubljani, ki je delovala na vodni in parni pogon. Na začetku je imel zaposlenih 130 delavcev. Njegov najpomembnejši poslovni partner je bil svak Valentin Zeschko. Leta 1862 sta družabnika kupila še mlin v Zgornji Hrušici in ga preuredila v obrat za sušenje sukna in kocev. Terpinc je leta 1870 kupil škofjeloški grad, ki ga je po njegovi smrti podedovala posvojena hčerka Emilija Baumgartner. Leto kasneje je kupil še grad Zaprice pri Kamniku.
