Dolgoletna lončarska obrt je od izdelovalcev lončenine zahtevala iskanje različnih trgovskih poti, ki so s časom spreminjale. Na trgu niso bili sami, temveč so se srečevali s konkurenco in sicer z lončarji iz okolice Celja, Griž, Liboj, Laškega, Slovenske Bistrice, zato so iskali nova tržišča. Našli so jih v okolici Kamnika, na Gorenjskem, na Koroškem, v Mislinjski dolini, v času splavarjenja pa tudi v južnih krajih.
Lončarstvo je doživelo največji razcvet v prvi polovici 19. stoletja. Takrat so po trgovski poti proti Šoštanju največ vozili in razpečevali glinene posode za shranjevanje živil, manj pa za kuho. Najpogostejši izdelek so bili kokarski klobuki, saj so jih jeseni približno 120 naložili na voz proti Šoštanju. Od tam so jih s pomočjo nosil dostavljali proti Plešivcu, v okolico Belih Vod, Zavodnja, skozi Velenje v okolico Vinske Gore, Kozjaka, vojnika in v okolico Gore Oljke.
Druga pomembna trgovska pot je potekala okoli Dobrovelj proti Trojanam. Naenkrat so peljali po 500 izdelkov, prevladovala pa je kuhinjska posoda, ki so jih z nosili raznašali v smeri Črnega Grabna in Motnika v Tuhinjsko dolino ter v Zasavje, mimo Kuma vse do Radeč.
Na šoštanjski poti so izdelke menjali samo za denar, na drugi poti pa večinoma za žitne izdelke.
