Hašnik je bil zaveden Slovenec, ki se je v letih po pomladi narodov zavzel za slovenski jezik, običaje in umetnost. Bil je narodni buditelj, ki je razširjal knjige med ljudstvom, pri volitvah agitiral za slovenske narodne volilce, podpiral narodna društva, prijateljeval z zavednimi Slovenci kot so Janez Bleiweiss, Anton Martin Slomšek ter Nemci, ki niso bili sovražno nastrojeni proti slovenstvu (Rudolfu Gustavu Puffu). Hašnik je bil velik občudovalec cerkvene umetnosti. Cenil je slovenske slikarje v tistem času in zato je pri poslikavi cerkve svetega Martina v Trbovljah angažiral tedaj znamenitega slikarja Janeza Wolfa, ki je s čudovitimi freskami obogatil župnijsko cerkev. Hašnik je skrbel je za lepoto božjih hiš in povsod, kjer je lahko dajal prednost domačim, slovenskim umetnikom. V tistem času je veljajo, da slovenski jezik, v nasprotju z nemškim, ni primeren za literarna besedila. Hašnik si je, tema navkljub prizadeval, da opremi vesele pesmi s slovenskimi pesemskimi teksti. Bil je zaveden Slovenec in je v tistem času veliko prispeval k utrditvi slovenske narodne zavesti na spodnjem Štajerskem, pa tudi drug na območju današnje Slovenije ter avstrijske Koroške.
Iz vsega povedanega sledi, da je bil Jožef Hašnik zaveden Slovenec, eden najmarkantnejših slovenskih domoljubov svoje dobe, ki je sledil načelom lavantinskega škofa Antona Martina Slomška, ki se je zavzemal za ljudsko šolo v slovenskem jeziku. V času njegovega župnikovanja v Trbovljah med leti 1849 in 1868 so na njegovo pobudo v Trbovljah zgradili prvo osnovno šolo, prav tako je zaslužen za povečanje in celovito prenovo župnijske cerkve svetega Martina in podružničnih cerkva v župniji. Poleg tega je slovenskim otrokom, ki jih je poučeval, vcepljal slovensko narodno zavest, med drugim tudi Ani Dimnik, ki je kasneje postala ena vodilnih narodno zavednih žensk v Trbovljah in celotni Sloveniji. S svojimi narodnozavednimi dejanji so jo poimenovali slovenski mati.
