»Spomin na Jurčiča mi je posebno mil in nepozaben, ker sva v vsej dvanajstletni dobi kar sva skupaj delovala na narodnem in političnem polju, zmerom bila enih misli in se niti enkrat nisva sporekla ali sprla o kaki stvari.«
O tem, kdaj je v Mariboru prvič srečal Jurčiča
»Osebno sva se spoznala o priliki, ko sem zarad lista imel opraviti v Mariboru. Stanoval je v uredništvu Narodovem, kjer sta se skupaj utaborila s Tomšičem. Bila je to prodajalnica ob tleh, z velikimi vrati na ulice in z malimi postranskami na dvorišče. V sprednjem delu te prodajalnice je stala pisna miza in omara za spise in časnike. Po vsi sobi pa so ležali na kupe zaprašeni časniki in tu tam kaka knjiga. Zadaj je bit neko v temen alkoven in tam sta spala urednika; ali na posteljah ali na kaki stari zofi, nisem videl, ker je zavesa zakrivala ta kot. Pogledati za ogrinjalo pa gotovo nikogar ni mikalo kdor je videl genijalno rázvlako in smeti v prednji sobi. Sta li oba urednika navadno spavala v tem kotu ali le slučajno takrat, ko sem ju jaz obiskal v Mariboru, ni mi znano. Tomšič vsaj je pozneje imel čedno stanovanje v Čeligetovi hiši. Tačas sem prvi videl Jurčiča. Bil je šibek mladenič, pa prvi pogled njemu v obraz mi je razodeval tista njegova svojstva, po katerih se je odlikoval vse svoje življenje: visoko čelo nenavadno inteligencijo, njegove jasno svetle oči, odkritosrčnost, njegov trdo in krepko naprej moleči nos, energijo združeno s pogumom. O prvem pogledu na bledi obraz, na stisnene prsi, na strčeče suhe lopátice pa se mi je tudi vsililo žalostno spoznanje, da Jurčič ne učaka visoke starosti. Začela sva se razgovarjati in čudil sem se globokemu sonornemu glásu, ne pričakujé njega iz takó tesnih prsij in takó rahlega života. Kmalu sva si bila dobra in ostala si prava in zvesta prijatelja, dokler naju ni ločila smrt. Lehko rečem, da v vsem času od leta 1868., pa do njegove smrti leta 1881, ni bilo med nama nikoli kakega resnega prepira. Popolnoma jedina v vseh národnih in politiških vprašanjih sva k večjemu bila časih različnega mnenja o taktiki, ker se nisem rad ujemal s skrajnimi pomočki, takó da mi je Jurčič nekaterikrat očital preveliko mehkost in popustnost, ne nasproti našim skupnim protivnikom, ampak pri domačih prepirih […]«
