Po koncu prve svetovne vojne je tudi Nemčija želela preurediti vojaška pokopališča padlih Nemcev. Z versajsko mirovno pogodbo (28. junij 1919) je skrb za grobove prešla na države, kjer so se pokopališča nahajala.
Skrb za vojaška pokopališča pa ni bila vedno ustrezna in zato je bilo tudi prepoznavanje grobov oteženo. Zaradi tega je bilo 16. decembra 1919 ustanovljeno združenje Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge (VDK), ki se je zavezalo za oskrbo nemških vojaških pokopališč. Njeni prvi posegi so bili usmerjeni predvsem na zahodno fronto. Sčasoma pa se je, zlasti na območju nekdanje južne in vzhodne fronte, uveljavil drugačen pristop urejanja. Od leta 1926 do 1959 je bil glavni arhitekt VDK-ja Robert Tischler, ki je bil v začetku dvajsetih let v Münchnu dejaven kot krajinski arhitekt. V Združenje je prinesel svoj način oblikovanja, ki ga je zaznamovalo raziskovanje naravnih materialov, predvsem kamna. K uveljavitvi novega pristopa pa sta prispevala brata Walter in Johannes Krüger s svetiščem Tannenberg (1925-1927) in temu je sledil razvoj arhitekture, ki jo je prevzel VDK in jo uveljavil v zgodnjih fazah Hitlerjeve diktature. Gre za arhitekturo, poimenovano gradovi mrtvih: ‘totenburg’. Vsi znaki posameznih grobov so izginili, enako tudi elementi oblikovanja vrtov. Spomin na umrle se je ohranjal preko nemoderne kamnite arhitekture. Svetišča so postala kraj, kjer se spomin na vojakovo smrt umakne poveličevanju junaka, ki je umrl v tuji deželi. Vojaška pokopališča so izgubila tradicionalni serijski sistem križev v vrsti. V novih svetiščih je številne grobove nadomestila skupna grobnica, kostnica, ki je spomin na mrtve ohranjala s preprostim seznamom imen padlih. Totenburgi so bili zgrajeni kot trdnjave, inavguracije novih svetišč pa so namesto spominske slovesnosti pridobile značaj parade.
