Kosovelova knjižnica Sežana skozi čas.
Direktorica Kosovelove knjižnice Sežana Lučka Čehovin je v članku 35 let sežanske knjižnice zapisala, da sežanska knjižnica nima napisane zgodovine o svojem nastanku. (Čehovin, 1984)
»Letna poročila so kot drobni kamenčki v mozaiku, iz katerih bo slej ko prej moč zbrati zgodovinsko podobo delovanja in razvoja knjižnice. Zato, tudi če so dolgočasna na prvi pogled, jih vendarle kaže vestno pisati.« (Arhiv KKS, 16. feb. 1999) Mi bi lahko dodali, da jih je enako pomembno tudi vestno brati.
Pričujoči zapis je poskus, da delno zapišemo zgodovino knjižnice, da potrdimo, tam kjer je to mogoče, podatke in letnice, ki so včasih bile samo del ustnega izročila.
V tem trenutku se bomo omejili na obdobje od nastanka čitalnice in knjižnice, ki je delovala v sežanski čitalnici, potem Okrajne ljudske knjižnice v Sežani in Kosovelove knjižnice Sežana vse do leta 2000.
Podatke smo črpali iz gradiva, ki je shranjeno v arhivu Kosovelove knjižnice Sežana, iz dokumentov, ki smo jih zasledili v Državnem arhivu v Trstu in Pokrajinskem arhivu v Kopru, končno tudi iz pogovorov s kolegicami in kolegom, ki so z nami delili svoje spomine, razlagali spremembe, katerih so bili priče, in nam pomagali razumeti razvoj naše knjižnice.
Želja, da zapišemo čimveč imen oseb, ki so bile povezane z zgodovino naše knjižnice, je vzniknila iz osebnega občutka, da lahko pogum, zagnanost, usmerjenost in moč enega samega človeka zelo pogosto ključno spremeni tok razvoja ustanove. Prepričani smo, da razvoj knjižnice ni nekaj naravnega in linearnega, ampak da je tesno povezan z energijo, ki so jo bile določene osebe ali skupine oseb pripravljene vložiti v svoje delo. Ta zapis je naš poskus, da se poklonimo vsem osebam, ki so zaslužne za podobo knjižnice, v kateri zdaj s ponosom delamo. Ta pristop je povezan tudi s tezo naše razstave ob obletnici knjižnice v letu 2023: verjamemo, da knjižnico ustvarjamo vsi skupaj, tako zaposleni kot tudi obiskovalci. Da smo, na koncu koncev, vsi mi knjižnica.
Želimo tudi, da se bralci tega zapisa oglasijo, če med vsemi, ki so gradili zgodovino knjižnice, prepoznajo ime in priimek svojih sorodnikov in nam posredujejo podatke ali slikovno gradivo, s katerim bi lahko dopolnili ta zapis.
Zapis je spreminjajoč in upamo razvijajoč dokument, ki ga bomo tudi končno zapisali vsi skupaj.
