„Konfekcija nam je dala življenje in zaslužek!”
Avtorice: Jasna Fakin Bajec, Marija Umek, Petra Testen Koren
Razstavo sta pripravila: Knjižnica Komen (Projekt Pokukajmo v spomine), ZRC SAZU
Sodelovali so: Knjižnica Komen (projekt Pokukajmo v spomine), ZRC SAZU (ARRS raziskovalni program Historične interpretacije 20. stoletja), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (EIRENE ERC projekt), Občina Komen, delavke in delavec Konfekcije Komen
Oblikovanje: Grafikart d. n. o.
Predstavitev zgodovinsko-etnološke razstave »Konfekcija nam je dala zaslužek in življenje«
„1. aprila 1960, ko so se uradno odprla vrata tekstilne industrije v Komnu, se je mnogim Kraševkam in nekaterim Kraševcem začelo odvijati novo delavsko življenje. Ob delu na kmetiji in skrbstvenih nalogah, ki velikokrat v družbi niso finančno in socialno ovrednotene, so mnoge ženske pridobile možnost lastnega zaslužka. Konfekcija Komen, kot se je v ljudskem izročilu ohranilo ime tekstilne tovarne, je imela svoj prvi delovni prostor v Zadružnem domu, v kotičku. Ustvarjena je bila na temeljih Krajevne krojaške delavnice Komen, ki jo je na svojem domače domu kot tudi v zgornjih prostorih Zadružnega doma, kjer se danes nahaja knjižnica, vodil domačin Baldomir Jazbec, po domače Baldo. Na pobudo krajevnih politikov je Baldomir Jazbec tudi prevzel prvo vodenje tekstilne industrije in z vztrajnostjo, močno voljo, trdo roko in občutkom za razvoj svojega domačega kraja skupaj z delavkami in delavci so-ustvaril pomembno zgodovinsko zgodbo. Žal se je zaključila leta 1995. Poleg tekstilnih izdelkov, fotografij in drugega arhivskega materiala je med domačini ostalo ogromno spominov. Del njih vam jih razkrivamo z današnjo prireditvijo in razstavo.
Naj pripoved začnem s svojim spominom. Kot otrok sem večkrat opazovala moji sosedi, kako sta se ob 2 uri popoldne ali ob 10 uri zvečer vračali iz konfekcije. Utrujeni, vendar kot otroku se mi je zdelo, da sta veseli, saj sta se večkrat ustavili in smejali. Mnoge mame od mojih sošolk so delale v konfekciji. Včasih mi je bilo hudo, da tudi moja mama ne tam šiva. Rada sem tudi občudovala lepe halje in predpasnike mojih vzgojiteljic iz vrtca in kasneje spoznala, da so bile sešite ravno v konfekciji Komen. Z nono ali mamo sem večkrat šla v trgovino, ki se je nahajala tik ob stavbi konfekcije, in jim tam težila naj mi kupita lepe otroške hlače ali krilce.
Ko sem postala raziskovalka se je v moje načrte večkrat prikradla ideja, da bi pod raziskovalno lupo postavila razvoj povojne industrije v Komnu. Na področju zgodovinskih znanosti se namreč vedno več poudarka posveča tudi raziskavam industrijskega dela, ki se je na Slovenskem intenzivneje začelo razvijati po 2. sv. vojni. Pomembno pozornost se namenja tudi vlogi žensk. Zato sem bila zelo vesela pobude sodelavke, zgodovinarke dr. Petre Testen Koren iz ZRC SAZU in Filozofske fakultete v Ljubljani, ki me je v letu 2019 na spodbudo njene mentorice, zgodovinarske dr. Marte Verginele, prosila, če ji pomagam raziskati žensko delo v Komnu v tranzitnih obdobjih. Po izvedenih intervjujih nama je po glavi začela rojiti ideja, da bi o delu v konfekciji pripravile razstavo in knjigo.
Idejo sem predstavila tudi vaši knjižničarki, Mariji Umek. Tudi pri njej je že dolgo časa tlela želja, da bi se v okviru domoznanskega dela večji poudarek namenilo ženskam. Vsakokrat, ko ji je pogled iz knjižnice ušel na nekdanje prostore konfekcije, se je želja po doseganju zastavljenega cilja poglabljala. Zato sta skupaj s Tamaro Fakin že leta 2015 v reviji Burja objavili prve spomine obratovanja Konfekcije. Spregovorila je domačinka, Vilma Godnič, ki je bila med prvimi zaposlenimi. Vilma je bila tudi zaslužena, da Marija ni mogla pozabiti na svoje zastavljene naloge. V okviru projekta »Pokukajmo v spomine«, ki se je v knjižnici Komen začel lansko jesen, njegov glavni namen je zbrati čim več pričevanj o življenju na Krasu, smo tako priključili tudi zbiranje spominov na žensko delo v konfekciji.
Tihe ideje in »pobožne« želje, trma in vztrajnost so nas pripeljale do točke, da danes stojimo pred vami, drage delavke, delavci, krajani, občani … Želimo vam prikazati prvi rezultat našega skupnega raziskovanja, prvi košček ogromnega mozaika, ki ga tekstilno delo obsega. Ker pa sledimo novim smernicam t.i. sodelovalnega raziskovanja, smo k nastajanju razstave, zbiranju spominov in druženju, ki ga raziskovanje prinaša, povabile tudi nekatere delavke in delavca. V zadnjih dveh mesecih smo se dvakrat zbrali na delavnici in s skupnimi močmi spoznavali, kaj najbolj zaznamuje zgodovino tekstilne industrije v Komnu.
Na prvem srečanju, 6. maja, ko smo se zbrali v Kotičku našega doma, se je raziskovanje začelo takole … (živžav). No ja, čeprav je bilo takšnih prizorov kar nekaj, smo se znali tudi umiriti in Vilma, naša prva delavka Konfekcije, ki je izkusila tudi šivanje v kotički, je o prvih korakih dela povedala: Kako je Vilma Godnič začela svoje delo.
V kotičku so začeli delati 1. aprila 1960 s tremi stroji in petimi zaposleni. Septembra istega leta se je število zaposlenih povečalo, delavke so se tudi preselile v spodnje prostore Notarjeve hiše, kjer je danes gostilna Pri brajdi. Pridobile so tudi nove električne stroje, ki jih je konfekciji preskrbelo podjetje Jadran Sežana in takratni direktor, domačin iz Komna Peter Fabiani. Zmaga Vrabec, ki se je delavkam v konfekciji pridružila 1. septembra, je spomine na prvega direktorja in prve izdelke takole oblikovala: Zmaga Vrabec o direktorju Baldomirju Jazbecu.
Vendar, kot smo že spoznali, so delavke najbolj slovele po izdelavi ženskih predpasnikov – fjrtogov, halj – flajd in ženskih spalnih srajc. Vsi izdelki so imeli ženska imena, saj včasih niso poznali računalniških kod. Za uspehe pri prodaji izdelkov je bila najbolj zaslužna potnica Marica Šegula, ki je izdelke prodajala po celotni Sloveniji, Jugoslaviji in drugih sosednjih državah. Za izdelke je tudi naročala blago. Udeleževala se je raznih sejmov in tekmovanj. Skupaj z Zmago sta bili celo na sejmu v Parizu.
V osemdesetih letih je Konfekcija Komen postala del tekstilne tovarne Pletenina Sežana. V začetku so delavke šivale ženska oblačila, potem pa so se usmerile v otroške izdelke in s tem zelo zaslovele. Vendar tudi tukaj začetki niso bili lahki. Modelarka, Zmaga Vrabec nam je povedala: Zmaga Vrabec o otroških oblačilih.
Delo se je zaključilo z lon posli. To pomeni, da so delavke iz drugih tovarn že dobile izrezane modele in v konfekciji le skupaj sešile končni izdelek. A ste vedeli, da so naše delavke takrat šivale za priznane blagovne znamke kot so Hugo Boss, Beneton, Stefanel in druge. Poslušajmo Alenko Kariž, ki je skupaj z Erno Stantič vodila Obrat Konfekcije Komen, ko je ta pripadala Pletenini Sežana. Alenka Kariž, lon posli.
Vse pa ni bilo le delo. Že takrat so delavke poznale »impro ligo« in pod datirko Erne Stantič kar na hitro – tako en, dva, tri – uprizorile skeč. Za lažji dan, ob praznovanjih 8. marca, ob jubilejih in drugih priložnostih.
Na razstavi prikazujemo tudi utripe iz skupnih, kolektivnih izletov po državah bivše Jugoslavije, Italiji, Češki. Delavkam pa je najbolj ostal v spominu izlet v Črni gori. Zakaj? Dobro si preberite zapis na panoju o izletih in boste izvedeli. Če vam le namignem, toliko poljubčkov kot so jih bile delavke deležne od sodelavcev iz obrata Dugo reso v kraju Bijelo Polje še niso dobile. Črnogorci so se izkazali kot zelo prijazni in spoštljivi gostitelji. Za skupno delo, za uspešno pobratenje med Pletenino Sežana in črnogorskim podjetjem, za bratstvo in enotnost.
Ob koncu kratke predstavitve pa ne smemo pozabiti na zabave, ki so jih delavke pripravljale tudi v Zadružnem domu in tam izvedle tudi »šaljivo pošto«. Sodelovale so s sosednjimi komenskimi industrijskimi obrati in seveda, z Gasilskim društvom Komen. Marijo Godnič, ki je v Konfekciji delal kot vodja tehnične službe in mnogokrat popestril težke dneve, je naše delavke popeljal tudi v svet gasilstva, teritorialne obrambe in seveda tekmovanja. Poslušajmo, kaj so vse dosegle. Nadja Štrekelj o tekmovanju.
Ja, veliko je dogodkov, ki ostajajo v spominih naših delavk in delavcev. Prepričana sem, da ste se tudi vi, dragi krajani, spomnili kakšnega zanimivega pripetljaja povezanega s Konfekcijo. Zaupajte nam ga. Spomine bomo zbirali še naprej in v začetku novega leta izdali knjigo. Zato bomo v jeseni nadaljevali z delavnicami »Pokukajmo v spomine« in medse tudi povabili raziskovalke, ki so se poglobile v delo drugih slovenskih tekstilnih industrij. Za konec te predstavitve naj samo še dodam, da smo bile z Marijo in Petro Testen Koren najbolj vesele, ko so si pogovori zaključili z mislijo »bilo je lepo. Bili smo kot ena velika družina«. In tudi v družini prihaja do lepih in malo manj lepih dogodkov. Vendar slednjih nismo izpostavljali, zato na razstavi ne pišemo o koncih konfekcije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Temveč sledimo misli Nadje Štrekelj, ki je povedala za konec.
Danes je čas za lepe in spodbudne spomine, za lepe misli, druženje in ideje za nove zagone …. drage delavke in delavci, naredili ste ogromno, ponosni smo na vas.”
Jasna Fakin Bajec
