Potrebno je pojasniti zgodovinsko ozadje nastanka Celjske legije. Predvsem na Štajerskem so si prizadevali pridobiti slovenski del Koroške v sklop Države SHS. Napori generala Maistra in njegovih vojakov, da bi tudi v Ljubljani, kjer je delovala narodna garda, razumeli potrebo po hitrih ukrepih na Koroškem, se žal niso uresničili. Zato je narodno zavedni general ukrepal kar sam.
Zasedli so slovenski del Koroške in imeli v Velikovcu oblastno središče. Toda na zapoved iz Ljubljane so se morali umakniti do Mežiške doline, ki jo je nadporočnik Franjo Malgaj že zasedel in ni ravnal po nalogu iz Ljubljane, ki je imenovanje Maistra za generala celo ovirala. Žal je Ljubljana odpovedala tudi, ko so Avstrijci predlagali sporazum o meji na Dravi. Tako je prišlo po zaslugi ameriške delegacije mirovne konference do plebiscita, ki je seveda izpadel v škodo slovenskih interesov in bil dokazano prirejen avstrijskim zahtevam.
Čeprav je predsednik ZDA Wilson 8. januarja 1918 kot cilj mirovne konference objavil 14 točk, med katerimi se je deseta glasila:«…da se mora narodom Avstro-ogrske monarhije, čije obstoj želimo videti zavarovan in zajamčen med narodi, dati v večji meri prilika za avtonomni razvoj.« Polkovnik Miles, vodja ameriškega dela mirovne komisije, je ob oporekanju Francozov dejal:« Jaz sem poslal posebno komisijo na Koroško in poznam razmere na licu mesta.« Kot je zapisal dr. Lambert Ehrlich, slovenski delegat v mirovni komisiji za Koroško, v Koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1922, so nam bili edino Francozi naklonjeni, a so klonili zaradi stališča Američanov in Angležev.
Sicer pa dr. Ehrich opisuje tedanja dogajanja, ravnanje slovenske vlade in predvsem nenaklonjenost ameriške komisije na Koroškem slovenskim zahtevam. Poleg tega so avstrijske čete v veliki vojaški premočo zasedle celotno Koroško in potisnile jugoslovansko vojsko do Karavank. 30. maja 1919 je bil s strani vrhovnega mirovnega sveta sprejet sklep, da se v celi celovški kotlini izvede plebiscit pod nadzorom mednarodne komisije. 5. julija je vrhovni svet sklenil, da se deli celovška dolina v cono A in cono B. Plebiscit pa naj se najprej opravi v coni A in nato še v coni B. Treba je poudariti vpliv ameriškega dela komisije na Koroškem na dogajanja in posledice le-tega. Lahko si mislimo, da so ameriški častniki raje zahajali med nemško gospodo kot med slovenske kmete. Tako so seveda delovali proti slovenskim interesom.
Jugoslovanske vojaške sile so pričele 28. maja z veliko ofenzivo, ki je bila zelo uspešna. Nemci so prosili mirovno komisijo za pomoč. 4. do 7. junija v Kranju so se pogajali z jugoslovansko stranjo, vendar je mirovna komisija odločila, da se morajo s celotnega območja umakniti tako avstrijske kot tudi jugoslovanske vojaške enote. To svojo zahtevo je vrhovni svet ponovil 8. junija 1919, čeprav je jugoslovanska stran obvestila ta svet o grozodejstvih, ki so jih avstrijske sile zagrešile nad jugoslovanskimi vojaki. Zavezniki tega ugovora niso upoštevali. Vemo pa, kako je plebiscit potekal, očitno nepošteno!
Seveda je ta opis dogajanj leta 1919 na Koroškem le izvleček, saj je dr. Ehrlich napisal o vsem kar 42 strani v že omenjenem Koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1922.
Vir: VIDEČNIK, Aleksander: 90 let bojev za severno mejo (1). V publikaciji: Savinjske novice. Leto 41 (2009) št. 27. Str. 13.
Čeprav je predsednik ZDA Wilson 8. januarja 1918 kot cilj mirovne konference objavil 14 točk, med katerimi se je deseta glasila:«…da se mora narodom Avstro-ogrske monarhije, čije obstoj želimo videti zavarovan in zajamčen med narodi, dati v večji meri prilika za avtonomni razvoj.« Polkovnik Miles, vodja ameriškega dela mirovne komisije, je ob oporekanju Francozov dejal:« Jaz sem poslal posebno komisijo na Koroško in poznam razmere na licu mesta.« Kot je zapisal dr. Lambert Ehrlich, slovenski delegat v mirovni komisiji za Koroško, v Koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1922, so nam bili edino Francozi naklonjeni, a so klonili zaradi stališča Američanov in Angležev.
Sicer pa dr. Ehrich opisuje tedanja dogajanja, ravnanje slovenske vlade in predvsem nenaklonjenost ameriške komisije na Koroškem slovenskim zahtevam. Poleg tega so avstrijske čete v veliki vojaški premočo zasedle celotno Koroško in potisnile jugoslovansko vojsko do Karavank. 30. maja 1919 je bil s strani vrhovnega mirovnega sveta sprejet sklep, da se v celi celovški kotlini izvede plebiscit pod nadzorom mednarodne komisije. 5. julija je vrhovni svet sklenil, da se deli celovška dolina v cono A in cono B. Plebiscit pa naj se najprej opravi v coni A in nato še v coni B. Treba je poudariti vpliv ameriškega dela komisije na Koroškem na dogajanja in posledice le-tega. Lahko si mislimo, da so ameriški častniki raje zahajali med nemško gospodo kot med slovenske kmete. Tako so seveda delovali proti slovenskim interesom.
Jugoslovanske vojaške sile so pričele 28. maja z veliko ofenzivo, ki je bila zelo uspešna. Nemci so prosili mirovno komisijo za pomoč. 4. do 7. junija v Kranju so se pogajali z jugoslovansko stranjo, vendar je mirovna komisija odločila, da se morajo s celotnega območja umakniti tako avstrijske kot tudi jugoslovanske vojaške enote. To svojo zahtevo je vrhovni svet ponovil 8. junija 1919, čeprav je jugoslovanska stran obvestila ta svet o grozodejstvih, ki so jih avstrijske sile zagrešile nad jugoslovanskimi vojaki. Zavezniki tega ugovora niso upoštevali. Vemo pa, kako je plebiscit potekal, očitno nepošteno!
Seveda je ta opis dogajanj leta 1919 na Koroškem le izvleček, saj je dr. Ehrlich napisal o vsem kar 42 strani v že omenjenem Koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1922.
Vir: VIDEČNIK, Aleksander: 90 let bojev za severno mejo (1). V publikaciji: Savinjske novice. Leto 41 (2009) št. 27. Str. 13.
