Sezona zimskih družabnih aktivnosti je bila nekoč vezana izključno na zaprte prostore. Že odpoznega poletja dalje so se po mestnih ulicah začele spletati govorice o tem, kakšen program nekiprinese prihajajoče zimsko obdobje. Dogodki so bili vezani v glavnem na dejavnosti pisane paletedruštev, ki so delovala po mestih in trgih na Slovenskem. V glavnem je šlo za glasbene, gledališkein plesne prireditve, ki so se vsako leto zgodile dogovorno približno vedno ob istem terminu. Koledarčkiprebivalcev mest in trgov so bili tako že v začetku zime dodobra popisani z najrazličnejšimidogodki vse tja do pustnega časa.
V Celju je zabavne, kulturne in politične prireditve zelo zaznamovala nacionalna razcepljenost na prostore, ki so imeli bodisi izrazito nemški bodisi slovenski značaj. Bržkone je pozimi oboje le zeblo enako, v zakurjenih prostorih pa jih je grel povsem drugačen ogenj. Zelo dobro se je vedelo, kam se uvršča posamezna gostilna, kavarna, prireditvena dvorana … Ivan Prekoršek je celjske razmere še celo v času po letu 1918 označil kot »družabni terorizem«.
Mesto ni trpelo narodnih mlačnežev in prav tem razmeram se gre zahvaliti, da je sezona družabnih dogodkov v Celju in okolici bila še toliko bolj pestra. Redna društvena srečanja in »naključna« srečevanja različnih stalnih omizij je dodobra popestril jekleni repertoar vsakoletnih tradicionalnih dogodkov. Kaj veseli december, prava plesna sezona se je začela šele po novem letu z raznimi plesi društev! S plesom slovenske čitalnice januarja, plesom slovenskega obrtnega društva na svečnico, akademskim plesom v začetku marca … Na svečnico so se celjski Nemci sukali na veteranskem plesnem venčku, plesni venček nižjih oficirjev celjskega garnizona je bil sredi februarja, obe telovadni društvi, sokoli in turnarji, so posebej sloveli po tradicionalnih pustnih plesnih prireditvah in gotovo je, da se je vmes zgodil še kakšen drugi priložnostni ples. Prava značilnost dobe na prelomu stoletja so bili posebni tematsko obarvani plesi.
Običajen zimski ritual meščanov pa je bilo tudi obiskovanje gledaliških predstav. Vsak uglednejši Celjan si je priskrbel abonma, ki ga je občina prodajala na licitaciji. Gledališka sezona je temeljila deloma na amaterski društveni dejavnosti, deloma pa na nastopih gostujočih skupin. Bolj od resnega se je med celjsko publiko sprejemal zabavljaški in bolj lahkoten program; v mestu ob Savinji so gostovale tudi že kabarejske predstave. Značilnost zase v zimski sezoni pa je bil gotovo tudi pester pevski program z nastopi domačih in gostujočih pevskih zborovskih društev.
