Prireditev Knjižnice Litija ob 150. obletnici ustanovitve Narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji.
Dali smo ji naslov: Žive so stopinje v prahu in skrivnosti so v sledeh. To je verz iz pesmi Ferija Lainščka Ljubi me kot sonce sije.
Slovesnost je bila izjemna: kot voditelji programa smo nastopili vsi zaposleni knjižničarji, za glasbo je poskrbela Ditka s skupino, slavnostna govornica je bila predsednica Združenja splošnih knjižnic, Vesna Horžen.
Žive so stopinje v prahu in skrivnosti so v sledeh knjižničarjev, pevcev, glasbenikov, gledaliških igralcev, likovnikov …
Drevo kulturnega izročila šmarske čitalnice ima močne korenine in mogočno krošnjo. Prelepo je to drevo, da ne bi raslo in se širilo še naprej…
In bogato, razkošno, častitljivo drevo bo raslo dalje, mi pa bomo počaščeni, da skrbimo zanj, hkrati pa izjemno motivirani, da pod krošnjo zbiramo bralce, poslušalce, gledalce – vse, ki jim kultura, in še posebno izbrana beseda, plemeniti in lepša življenje.
Andreja Štuhec, direktorica Knjižnice Litija
Prireditev je povezovala zgodba o grčavem drevesu s košato krošnjo:
V kraju, kjer živijo ljudje že stoletja, kjer imajo tudi hiše svoje zgodbe, kjer v cerkvenem zvoniku redno odzvanja, kjer pogosto slišimo prepevanje pesmi in igranje tamburic med vrvečim življenjem, kjer je veliko zelenih travnikov, njiv in gozdov, ob robu bele ceste raste staro grčavo drevo s košato krošnjo.
Njegovo deblo je razvejano, veje se pno na vse strani – nekatere naravnost v višino, druge vijugasto v širino. Nekaj je prirezanih, odganjajo pa tudi mladike – drobne in sveže so. To drevo raste že 150 let.
Pod drevesom je lok kamnitega zidu; star je, nič več sklenjen – kdo ve, čemu je bil namenjen. Kdaj pa kdaj kdo sede nanj: otroci, ki se vračajo iz šole, gospa, ki je na poti na pokopališče, mamica z vozičkom, ki tolaži neučakanega dojenčka, kolesar, ki v senci razvejane krošnje stoletnega drevesa lovi sapo, pije vodo ali vedri med poletno nevihto… Na deblo ljudje pripenjajo oglase, plakate, obvestila, včasih tudi povabila na veselice. Na zaplati trave pod njim včasih počiva samosvoj potepuški pes, ki najde svoj mir na tem prepišnem kraju…
Staro drevo s košato krošnjo nikakor ni osamljeno: v njegovo krošnjo vsako pomlad prihajajo ptice in spletajo gnezda. Živahno je in glasno. Modre siničke, vitke pastiričke, oble taščice, rdečelični liščki, drobni stržki s kratkimi repki… V duplini drevesa se je naselila tudi čopasta smrdokavra in vzbudila kar precej pozornosti…
Za cel zbor je ptičjega roda, včasih se zdi da kričijo, posebno vrabci so drzni kot nevzgojeni pobalini, spet drugič pa bi človek lahko zamaknjeno občudoval harmonijo ubranega čivkanja in se spraševal: le kdo je njihov dirigent?
Ko poletje doseže svoj vrhunec, se vse spremeni: ptički odrastejo, gnezda se izpraznijo, žgolenje se umiri…
A s poletjem prihrumijo tudi srditi viharji: ko se lomijo veje, ko udarjajo strele, ko se silni veter zaganja v krošnjo in se zdi, da si želi drevo pokoriti. In res drevo ostane polomljeno, skoraj oskrunjeno ob beli cesti, na zaplati trave, s svojim kamnitim zidom…
Nebo nad krošnjo starega drevesa se je zjasnilo, na tleh pa polomljene veje in kopice listja pripovedujejo zgodbo o hudi uri. Po beli cesti pa se drevesu počasi približuje mož: na rami nosi lestev, v roki pa ima nekakšno torbo polno stvari…
Pod drevesom se ustavi in si zaskrbljeno ogleduje krošnjo polno zlomljenih vej. Popravlja si čepico na osiveli glavi in guba čelo. Nato prisloni lestev ob deblo, vzame žago iz torbe. Počasi zleze med veje in žaga, in čisti, in zrači, in osvobaja drevo vsega slabega, polomljenega, odvečnega.
Naslednji dan se spet vrne: pospravlja veje, grabi travo in listje. Pomete tudi kamniti zid in z debla sname raztrgane plakate. Vse sledi viharja so zbrisane. Zapiha vetrič – mož zadovoljno pogleda v krošnjo – tudi drevo je videti zadovoljno.
Na drevo s košato krošnjo žarki zahajajočega sonca mečejo mehko svetlobo. Blaga sapa krtači razredčene, a zdrave, muževne veje, na katerih živahno migotajo temno zeleni listi. Veje so se iz zakrčenosti potegnile kvišku in k sebi povabile ptice, da sedejo nanje, da se v krošnjo vrne vrvež in življenje z uglašenimi toni…