»Maksa Pleteršnika, slavista in klasičnega filologa, našega največjega slovaropisca slovenskega jezika je 3. decembra 1840 rodila Štajerska zemlja, tu, skoraj na skrajnem robu slovenstva, po njegovem v južno-vzhodnem delu slovenskega Štajerskega, natančneje je še določil, v vzhodnem delu Brežiškega okraja – tako je zapisal s svojem slovarju.« To so bile besede še enega velikega jezikoslovca iz brežiškega konca Jožeta Toporišiča ob odprtju Pleteršnikove domačije.
Rodil se je 3. decembra 1840 v Pišecah. Njegov oče Franc je bil učitelj na zasebni ljudski šoli barona Moscona na gradu Pišece. Franc Pleteršnik ni bil le dober učitelj, temveč tudi skrben gospodar, predvsem vinogradnik, sadjar in čebelar.
Maks je imel še brata Jožefa ter sestri Marijo in Antonijo.
Gospa Polonija Preskar se Pleteršnikovih spominja takole: »Na domačiji so živeli vsi štirje otroci, le Maks je odšel v svet, a tudi on se je pozneje vrnil. Delo so imeli porazdeljeno in vsak je opravljal to izredno vestno. Bili so to za tiste čase zelo cenjeni ljudje. Tako je Mimi upravljala gospodinjstvo, kuhanje – prehrana je bila določena z jedilnikom za teden vnaprej. Tončka je skrbela za pospravljanje in čistočo doma. Pepi pa je vodil in nadziral delo v vinogradih in na njivi v Dednji vasi. Posebnost te družine je, da so vsi ostali samski in, kot pravijo, ni bilo nikoli slišati, da bi kateri izmed njih imel kje koga.«
Ljudsko šolo je obiskoval v Pišecah, gimnazijo pa v Celju (1851–1859). Tu je bil vedno med najboljšimi učenci v razredu, zato je kmalu pritegnil pozornost učiteljev. V knežjem mestu je Maks spesnil slovensko pesem, s katero so se dijaki poslovili od gimnazije. Prvič v maternem in ne nemškem jeziku. Kasneje je bila pesem tudi uglasbena.
Po maturi je odšel na dunajsko univerzo študirat klasično filologijo in slavistiko. Njegov profesor je bil jezikoslovec Fran Miklošič, ki je pomembno vplival na mladega študenta.
12. oktobra 1863 je bil v Mariboru nastavljen kot gimnazijski suplent, 30. septembra 1864 pa v Celju kot naslednik Ferdinanda Ramorja (župnik v Pišecah v obdobju od 1864 do 1878). 3. julija 1865 je bil imenovan za gimnazijskega učitelja v Kranju, a že septembra istega leta postavljen za učitelja slovenščine na gimnaziji v Gorici.
24. julija 1867 je bil premeščen v Trst, 11. julija istega leta pa je na lastno željo odšel na gimnazijo v Ljubljano, na kateri je ostal do svoje upokojitve 4. avgusta 1900. Ob upokojitvi je bil odlikovan z viteškim križcem Franc Jožefovega reda.
Leta 1912 mu je ljubljanski župan Ivan Tavčar podelil naziv častnega meščana deželnega stolnega mesta Ljubljana.
Rad je zahajal v Pišece, po upokojitvi pa se je tam mudil še pogosteje. Lepo je uredil rojstno hišo in obdeloval posestvo. Tu je delovno preživljal pokoj ob pisanju Slovarja slovenskih krajevnih imen. Dobro leto pred smrtjo se je za stalno preselil v rodne Pišece.
Umrl je 13. septembra 1923 v Pišecah, kjer je bil dva dni po smrti tudi pokopan. V Pišecah je mnogo spominov nanj: grad, kjer je njegov oče Pišečane pisati učil, njegov dom z zidanico, kjer je tudi delal, in pa pokopališče, kjer je pokopan.