Delavski zleti so se uveljavili ob praznovanjih 1. maja; na eni strani kot razvedrilo, po drugi pa kot izraz povezanosti delavcev. V industrijskem Celju je bilo delavstvo zelo aktivno, o čemer priča že prvi zlet Svobod, organiziran 6. avgusta 1922. Zlet, na katerem so udeleženci zahtevali boljše življenjske pogoje, so spremljale kulturne in telovadne prireditve. Tako ne preseneča, da so se v ljubljanski centrali odločili, da bo Celje gostilo tudi zlet Svobod 1935. leta. Celje je bilo izbrano zaradi njegove središčne zemljepisne lege v slovenskem prostoru, pa tudi zaradi močne tradicije delavskega središča.
Septembra 1934, ko je predsednik Svobode postal mariborski srednješolski profesor Bogo Teply, so začeli prirejati skupne izlete in odmevne delavske kulturne manifestacije na prostem. Na občnem zboru istega leta pa so prisotni sprejeli predlog, naj nov zvezin odbor razmisli o organizaciji velikega zleta Svobod, in sicer ob 15-letnici njenega delovanja. Nosilci priprav za zlet so bile vse Svobodine podružnice, ki so se dogovarjale tako za skupne nastope svojih sekcij kot tudi za agitacijo med delavstvom, katerega je v tem času pestila velika brezposelnost, ki je bila posledica velike gospodarske krize.
Vrhunec tega manifestativnega gibanja je bil torej Zlet Svobod 7. julija 1935 v Celju, ki se ga je po pisanju tedanjega časopisja udeležilo okoli 10.000 ljudi. To je bil najmnožičnejši in najodmevnejši slovenski delavski zlet v času prve jugoslovanske države. Vseslovenski zlet sta pripravljali dve strani: uradno so ga organizirali socialdemokrati v Svobodini centrali, nanj pa so se pripravljali tudi komunisti, ki so postopoma prihajali iz ilegale. Socialdemokrati so želeli izkoristiti zlet za zahtevo po obnovitvi socialistične stranke, ki je bila ukinjena s šestojanuarsko diktaturo, pod novim imenom Socialistična zveza delovnega ljudstva, komunisti pa so želeli usmeriti množice v demonstracije proti fašizmu in zahteve po demokratičnih svoboščinah. V tem so tudi uspeli, saj je zlet prerasel v izrazito politično manifestacijo zbrane delavske množice za enotnost delavskega razreda in v odločno javno opredelitev slovenskega delavstva proti fašizmu.
Priprave na zlet so trajale že od začetka leta. Za dopoldne so bili predvideni sprejemi na železniški postaji, godbena koncerta le-tam in v parku, vódeni ogledi celjskih zanimivosti, popoldne manifestacijska povorka na zletni prostor na Glaziji; v povorki nošenje transparentov z izreki Marxa, Engelsa in Cankarja o delavski kulturi; na zletnem prostoru govori, pozdravi zastopnikov jugoslovanskih delavskih kulturnih organizacij, nastop združenih pevskih zborov vseh Svobod z delavskimi pesmimi, živa slika, vmes godba, nato zabava in odhod z vlaki. Da bi se zleta lahko udeležilo čim več udeležencev, so namreč zanje naročili posebne vlake po polovični ceni. Vsi prijavljeni udeleženci in njihovi spremljevalci proti plačilu so že vnaprej prejeli zletne znake, prav tako nakaznice za kosilo z imenom hotela/gostilne. Tudi mesto Celje se je pripravilo na svečani sprejem udeležencev zleta: občinska poslopja so okrasili z državnimi zastavami, prav tako so povabili lastnike hiš, da store enako, tudi združenje pekov se je odločilo, da bodo pekli v nedeljo, na dan zleta.
Zlet je potekal po predvidenem programu, kot ga je že 1. junija objavila revija Svoboda:
- Dopoldne: sprejemi na kolodvoru z godbo in opevanjem. Nato so bile dane izletnikom različne možnosti: ogled celjskega gradu ali mesta, kopanje v Savinji, godbeni koncert v parku. Na Skalni kleti finalne nogometne tekme delavskih športnih klubov; po nogometnih tekmah nastop članic mariborske Svobode z umetnimi plesi.
- Opoldne: kosilo.
- Popoldne: skupni odhod z godbami na zletni prostor; govori in pevski koncerti združenih moških in mešanih zborov; vmes nastopi delavskih godb.
- Zvečer: govorilni zbori dramskega odseka ljubljanske Svobode. Ob koncu prosta zabava in odhodi z vlaki.
»Udeleženci so se zbirali na štirih mestih, glede na to, iz katerega predela Slovenije so prihajali. Zborna mesta so bila v Gaberju pri Jugoslovanu, zatem pri Zelenem travniku na sedanji Teharski cesti, potem pri nekdanjem kapucinskem mostu čez Savinjo in v mestnem parku. Vse skupine so se zatem sešle na stičišču Aškerčeve in Mariborske ceste, približno tam, kjer je zdaj hotel Celeia. Od tod je potem skupni sprevod udeležencev zleta krenil po Mariborski in Stanetovi ulici, mimo kolodvora in Prešernovi ulici do Glazije, kjer je bil glavni prireditveni prostor.« Uradno so bili na osrednjem zletnem prostoru na Glaziji predvideni trije govorniki: predsednik Zveze Svobod Bogo Teply iz Maribora, predsednik Delavske zbornice Alojz Sedej in vodja jugoslovanskih socialdemokratov dr. Živko Topalović iz Beograda. Na zahtevo množice je za govorniški oder stopil še Franc Leskošek, tedanji predsednik strokovne komisije združenih delavskih strokovnih sindikatov za Slovenijo in član Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. Njegov govor je poslušalce tako razvnel, da so vzklikali politična gesla in parole. Za njim sta nastopila še predstavnik jeseniške Enakosti in predstavnica študentov, ki pa ji redarji niso pustili dokončati govora. V kulturnem programu, ki je sledil, je združeni pevski zbor zapel nekaj delavskih pesmi: Delavski pozdrav, Oj, čujte delavskih množic korak, Bratje le k soncu … V celjski tovarni emajlirane posode so za vse udeležence zleta pripravili spominske lončke bele barve z rdečim napisom: Zlet Svobod v Celju l. 1935.
Ljudska pravica je nekaj dni po shodu zapisala: »Noben udeleženec ni niti zdaleka pričakoval, da bo zlet tako veličasten. Zleta se je udeležilo nad 10.000 delavcev, obrtnikov, kmetov. Vsi ti so navdušeni korakali v sprevodu, ki se je vil skozi vse Celje. Skupine so nosile napise ‘Nikdar več vojne’, ‘Nočemo fašizma’, ‘Za enotnost delavskega pokreta’ in druge. Ves čas sprevoda so skupine udeležencev zleta vzklikale: ‘Živela enota fronta’, ‘Nikdar več vojne’, Dol s fašizmom’, ‘Za priznanje Sovjetske Rusije’, ‘Za svobodo tiska, združevanja in govora’. Ves sprevod se je spremenil v eno navdušenje. /…/ Celjski zlet je velik mejnik v življenju slovenskega delavstva, ki je ta dan po dolgem času mogočno manifestiralo za skupen nastop, svobodo, mir in napredek.«
Slovensko delavstvo – zleta so se udeležili tudi kmečki fantje in dekleta ter skupina študentov ljubljanske univerze – se je torej prav na celjskem zletu opredelilo proti fašizmu in za enotno fronto proti njemu. V naslednjih letih se je množično ljudskofrontno gibanje krepilo in doseglo svoj vrh aprila 1941 z ustanovitvijo Protiimperialistične, kasneje Osvobodilne fronte.
Ker je prireditev v Celju »zavzela tudi popolnoma protidržavni in komunistični značaj«, je banska uprava Dravske banovine 13. julija 1935 razpustila Zvezo Svobod in vse njene podružnice. V odločbi je zapisano, da je Svoboda iz »kulturnega delovanja prešla na nedovoljeno politično polje ter tako prekoračila svoj statutarni delokrog.«
Vendar po razpustitvi društva Svoboda njegovih 36 podružnic ni prenehalo delovati; formalno je bilo delovanje obnovljeno marca 1936 z ustanovitvijo Delavske kulturne zveze Vzajemnost. Tako delavska kulturna zveza Svoboda kot kasneje Vzajemnost sta v obdobju med svetovnima vojnama pomembno prispevali h kulturnemu, razrednemu in nacionalnemu osveščanju delavskega razreda v Sloveniji, v desetletju pred drugo svetovno vojno pa pripomogli k protifašističnemu razpoloženju slovenskega prebivalstva.
Druga svetovna vojna je seveda pomenila cezuro v delovanju Svobode (veliko »svobodašev« se je vključilo v narodnoosvobodilni boj); njeno delovanje je ponovno zaživelo po vojni.
