Iz Stožic in okolice so izhajali ali v tem tem kraju ustvarjali številni pozneje znani in uveljavljeni slovenski izobraženci, kulturniki. Na tem mestu izpostavimo le najpomembnejše.
Dr. Alojzij Merhar (1878-1942) – teolog, pesnik s psevdonimom Silvin Sardenko
Alojzij Merhar s psevdonimom Silvin Sardenko je bil pesnik in duhovnik, rojen v hiši Stožice 33 pri Ljubljani staršema Valentinu in Heleni, rojeni Bergant. Po šolanju v Marijanišču je med letoma 1898 in 1902 študiral teologijo.Novomašnik je postal 14. julija 1902.
Kot kaplan je služboval v Šmartnem pri Litiji in v Planini pri Rakeku, nato je študiral v Rimu na Gregorijanski univerzi cerkveno pravo ter promoviral leta 1906; v naslednjih letih je služboval kot kaplan v Dobu pri Domžalah, Sostrem, kot veroučitelj na II. državni gimnaziji v Ljubljani in nato na državnem ženskem učiteljišču; v letih 1909–12 je opravljal tudi službo stolnega vikarja. Leta 1924 je bil imenovan za stolnega kanonika, od leta 1930 pa je živel v Rogaški Slatini.
Merhar je bil pripadnik Kettejevega in Murnovega kroga; s prvo pesmijo je nastopil leta 1895 v Angeljčku, prilogi revije Vertec. Pri Vrtcu je sodeloval zlasti med letoma 1902 in 1916; sodeloval je pri reviji Dom in svet, v kateri je objavil večino svojih pesmi, tudi pod psevdenimom Kancijan (1900).
Merharjevo pesnikovanje je bilo prvotno epsko lirska idilika, pozneje pa se je razvila v izrazito religiozno lirsko smer, deloma tudi lirsko dramatično. Največji njegov uspeh je prva zbirka V mladem jutru (1903). Zaradi novega izraza in religioznih motivov so knjigo postavili ob stran tedanji »moderni«. Pozneje je objavil še: Rimske sonete (1905), Rodni zemlji s tujih tal, Roma (1906), epsko-lirske speve Mater Dolorosa (1908), Mati svetega veselja (1911). Leta 1916 je izšla tretja pesniška zbirka Nebo žari, v kateri so motivi vojnega trpljenja zajeti s čustveno ubranostjo in idilično trpkostjo, pridružen je tudi domoljuben poudarek.
V idiličnem verskem epu Šotor miru (1918) je v 32 spevih opisal življenje in smrt sv. Paskala. Dekliške pesmi (1922) so zbirka lirskih pesmi, v katerih se kaže pesnikovo razmerje do življenja, občutenje intimne tuje notranjosti z rahlo moralno refleksivnostjo. Omenimo še Rože (1922), Mysterium Mantuae (1926). Zadnje njegovo delo so Marijine pesmi v Marijinih praznikih (1933). Med dramatskimi besedili izpostavimo Pet modrih devic (1903), Slovanska apostola, igrokaz v 5. dej. (1910); Skrivnostno zaroko (1913), Jagnje (1919). Med proznimi deli so najpomembnejši: Marijino kraljestvo na Jutrovem (1910), Knjiga o Mariji (Zbrani govori o I. slov. marijan. kongresu, 1925), Angelski mladenič (Lj. 1927). V Bogoljubu 1910 je objavil povest Prstan in svetinja (1930).
Vir: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi360183/
Dr. France Škerl (1909-1985)
Rojen je bil leta 1909 v Stožicah. Bil je znanstvenik, zgodovinar, ki si je ob delu ustvaril lastno knjžnico z okoll štiri tisoč knjigami in jo poklonil prebivalcem Ljubljanskega Posavja. Mnogo let so gradivo iz njegove knjižnice hranili v Knjižnici dr. Franceta Škerla, določen del pa je pred nekaj leti prevzela in uvrstila v posebno Škerlovo zbirko Slovanska knjižnica – Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke.
France Škerl je bil poleg znanstvenega udejstvovanja tudi politično aktiven, v času narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno je bil partizan in prvoborec. Po diplomi iz zgodovine na Ijubljanski filozofski fakulteti in po triletni brezposelnosti je leta 1938 dobil delo na mariborski gimnaziji, medtem pa je pripravil doktorat. Močno so ga zanimala socialna in narodnostna vprašanja in ker je izhajal iz katoliške družine in kmečko-delavskih razmer, je pristal med krščanskimi socialisti. Tak je bil nemškim okupacijskim oblastem leta 1941 nevaren in hoteli so ga izseliti iz Maribora. Pobegnil jim je in uspel priti skrivaj v Ljubljano, kjer se je lotil političnega dela v Osvobodilni fronti slovenskega naroda.
Leta 1942 mu je italijanska fašistična oblast zaradi izdaje s strani bele garde prišla na sled. Meseca avgusta je zato odšel v partizane, v »Dolomitsko republiko«, od koder je svojim vaščanom poslal pismo v obliki letaka. V njem je odkrival izdajalsko pot bele garde, podpisal pa se je s partizanskim imenom Bregar.
Rajonski odbor OF Ježica je takrat storil vse, da je letak prišel v roke vsem tistim, katerlm je bil namenjen, torej družinam, ki so odklanjale sodelovanje z OF. Izvršnl odbor OF slovenskega naroda je Škerla potem poslal na politično delo v Slovensko Primorje, odkoder je leta 1943 prišel v partizanski Rog in postal urednlk Slovenskega poročevalca, nato, leta 1944, pa vodja Tanjuga za Slovenijo.
Tedaj se je pri Predsedstvu SNOS v Črnomlju ustanovil Znanstveni inštitut. Novembra meseca 1944 je začel v njem opravljati znanstvenoraziskovalno delo na področju zgodovine N0B in pri tem delu je ostal do smrti. Po osvoboditvi je to delo nadaljeval v Ljubljani, v Muzeju ljudske revolucije Slovenije (Muzeju novejše zgodovine Slovenije) in v Državnem arhivu Slovenije, od leta 1964 do upokojitve, leta 1973, pa v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (Inštitutu za novejšo zgodovino).
Škerlovih objavljenih del, razprav, kritik, knjig in učbenikov je več kot sto štirideset. Med njegovimi deli so: Boj Primorcev za Ijudsko oblast (leta 1945), Koroška v boju za svobodo (leta 1946), Začetki partizanskega boja v Sloveniji (1956). S to knjigo je med prvimi posredoval drugim narodom Jugoslavije posebnosti osvobodilnega boja v Sloveniji, ki so se odražali v vlogi in pomenu OF. Njegovo največje znanstveno delo pa je monografija Primorska v narodnoosvobodilnem boju do kapitulacije Italije. To delo zajema obdobje od nastanka do razpada italijanskega fašizma.
Vir:
Koman, S.: Kdo je bil dr. France Škerl – Bregar? V: Zbor občanov, letn. 27, št. 8 (13. okt. 1987), str. 3.
France Presetnik (1913-1997), gledališki in filmski igralec
Igralec France Presetnik se je rodil v Ljubljani, 28. avgusta 1913. Pred gledališko in filmsko kariero je bil znan kot akrobat in igralec ljudskega odra v Stožicah. Med leti 1935 in 1937 je obiskoval konservatorij v Ljubljani, potem pa bil kot igralec angažiran v ljubljanski Drami. Med 2. svetovno vojno je igral v Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju. Po vojni se je pridružil mariborski Drami, MGL-ju in bil nato do leta 1971 v ljubljanski Drami. Nastopal je tudi v filmih ter na radiu in televiziji. Med filmi, v katerih je igral, omenimo tukaj le Na svoji zemlji, vlogo Bedanca v Kekcu, Svet na Kajžarju, Akcija, Veselica, Samorastniki. Umrl je 12. julija 1997 v Ljubljani.
Viri:
– France Presetnik – Geslo (sigledal.org)
– Baza slovenskih filmov: France Presetnik | BSF – Baza slovenskih filmov.
– Škerl, V.: Stoženske posebnosti v sliki in besedi. Ljubljana : [samozal. V. Škerl], 1987.
Slikar France Pavlovec (1897-1959)
Izviral je iz Trnovega pri Ilirski Bistrici. Med letoma 1909 in 1903 je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani, med prvo svetovno vojno je leta 1916 padel v rusko ujetništvo, leta 1917 stopil v jugoslovanski dobrovoljski kor v Odesi. L. 1919 je šel z dobrovoljci čez Solun na balkansko fronto. Slikarstva se je od leta 1923 do 1928 učil na akademiji v Zagrebu pri profesorjih Bečiću in Krizmanu. Stanoval je v Stožicah pri Ljubljani. Slikal je izključno v olju in največkrat krajine in portrete. Predmet njegove slikarske pozornosti je bila predvsem Sava od Mednega do Ježice. Večkrat je razstavljal v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu in leta 1930 v Londonu. Njegovo podobo je leta 1928 naslikal Nikolaj Pirnat v skupini predstavnikov »četrte generacije«.
Viri:
– Pavlovec, Franc (1897–1959) – Slovenska biografija (slovenska-biografija.si)