Letos praznuje AMD Ravne tridesetletnico obstoja. Kako daleč so tista leta, ko se je društvo osnovalo, vendar pa so še marsikomu živo v spominu. Takratni pionirji motorizacije so želeli imeti svoje društvo. Pobuda je prišla od »Ljudske tehnike« in tako je bilo 18.februarja 1950. leta ustanovljeno Avto-moto društvo Ravne na Koroškem. Takrat so se zbrali v glavnem motoristi – bilo jih je okrog deset.
Začetki so bili skromni, saj v tedanjem času, v prvih povojnih letih, pri nas skoraj nismo mogli govoriti o motorizaciji. Na slabih in prašnih cestah, ki smo jim v šali dali naziv z japonskim prizvokom »samajama«, smo le tu in tam videvali kakšen tovorni avtomobil ali staro motorno kolo, le redko pa osebni avtomobil. Danes, ko stoji pred vsako bajto avto, ko so naše ceste prepolne vozil, se vprašujemo, kaj je v tedanjem času »gnalo« ljudi, da so ustanovili Avto-moto društvo in v njem delovali, čeprav večina tedanjih članov še sanjati ni mogla o lastnem motornem vozilu.
Slišati je bilo, da bo društvo dobilo vozilo, ki bi ga naj uporabljali za šolanje voznikov, pozneje pa tudi za »kondicijske vožnje«. Zaradi teh perspektiv so se malo kasneje včlanili tudi taki, ki niso imeli motornega vozila. Počasi je začelo število članstva naraščati. Upali so, da se jim bo uresničila velika želja, da bodo lahko sedli sami za volan, pa čeprav morda samo za čas urjenja veščine vožnje, kolikor je bilo potrebno za opravljanje vozniškega izpita.
Želja članov se je izpolnila. Društvo je dobilo trofejno vozilo. Pionirji društva se še radi spominjajo takratne stare škatle »Opel-Admirala« in kasneje »Wandererja«. Čeprav sta bili ti vozili po današnjih kriterijih že več kot zreli za odpis, so jih bili zelo veseli. Seveda ju je bilo treba temeljito popraviti. Čeprav ni bilo nadomestnih delov, so jih z veliko iznajdljivostjo
»stvorili«. Veselje pa ni trajalo dolgo. Prvi avto je kmalu popolnoma odpovedal, drugi pa je na cesti pogorel. S tem je bilo konec vozniških tečajev, konec upanja, da bodo člani imeli možnost sedati za krmilo. Društvo je skoraj prenehalo obstajati.
Septembra 1953. leta je bil izvoljen na izrednem občnem zboru začasni odbor, ki je imel nalogo, da oživi delovanje društva. Januarja 1954 se je število članov že toliko povečalo, da je bil sklican redni občni zbor. Novi odbor je imel nalogo, da zbere in poveča število članov ter da poskrbi za popravilo pogorelega avtomobila. To jim je tudi uspelo. Avto je bil popravljen, društvo pa se je povečalo na osemdeset članov.
Nekateri prejšnji člani so bili mnenj, da je obstoj avto-moto društva v takšnih okoliščinah nesmiseln. In vendar je društvo kljub malodušnosti nekaterih obstalo in ne samo pri življenju, temveč se je pričelo razvijati. Poleg usposobljenega osebnega vozila je dobilo društvo še star kamion, s čimer je bil zagotovljen vsaj skromen vir dohodkov.
V letu 1954 se je porodila želja, da bi si društvo zgradilo svoj dom, v katerem bi imeli prostore za seje, za vozniške tečaje in kjer bi lahko shranjevali pod lastno streho društvena vozila. Načrtovana je bila enonadstropna stavb, za začetek pa so se dogovorili za gradnjo pritlične stavbe, ki bi jo pozneje dvignili za eno nadstropje. Kljub temu, da ni bilo denarnih sredstev, sta bili želja in hotenje članov močni in tako so že avgusta 1954 pričeli kopati ob Meži za temelje. Z veliko iznajdljivostjo so zbirali sredstva za gradnjo doma. Priredili so veselico, zbirali po železarni izrabljene brusne plošče in jih prodali »Odpadu«. Vsak član se je obvezal, da bo delal prostovoljno vsaj 50 ur pri gradnji doma. Tako so bili skromni društveni prostori in garaže ob Meži dograjeni v letu 1955. S tem si je ustvarilo društvo osnovo za nadaljnjo rast.
V letu 1957 in 1958 se je pričelo društvo intenzivneje ukvarjati s prevozništvom ter se je s tem gospodarsko utrjevalo. Pridobili so si nekaj sredstev za nakup novega avtomobila in motornega kolesa, s čimer se je lahko razmahnilo šolanje novih voznikov.
Ustanovljena je bila avto šola. Tedaj še ni imela lastnih prostorov in je bila odvisna od gostoljubja osnovne šole, Industrijske šole in gasilcev. Kasneje so preuredili boks v garaži za avto šolo, tako so lahko kupili tudi najnujnejša učila.
Ko je stekla domača proizvodnja mopedov, je bila leta 1960 ustanovljena sekcija mopedistov z namenom, da bi pritegnili v društvo čim več članov. Na rast društva je močno vplival tudi začetek domače avtomobilske proizvodnje. S tem se je razvijala tudi športna dejavnost. Društvo je priredilo več hitrostnih dirk z motornimi kolesi, naši dirkači pa so tekmovali tudi na športnih prireditvah drugih društev.
Z možnostjo nakupa vozil se je spremenila tudi struktura članov. Narastlo je število članov z vozili in zmanjšalo število tistih brez vozil. Ker se je društvo tudi finančno okrepilo in ker je bilo vedno več avtomobilov, je pričelo graditi garaže na Čečovju, kjer je bila zgrajena tudi učilnica za avto-šolo. S tem se je začel znatnejši vzpon društva.
Čeprav je bilo v naši občini že precej avtomobilov, ni bilo nikjer v bližini servisne delavnice in občani so morali hoditi na servis svojega avtomobila v Maribor, Celje in Ljubljano. Pokazala se je potreba po večjem in sodobneje opremljenem avto servisu. Društvo se je odločilo, da se loti gradnje takega servisa, da bi s tem pomagalo članom in vsem motoriziranim občanom.
Gradnja se je pričela leta 1964, naslednje leto pa je že bila otvoritev servisne delavnice v Dobji vasi. Ker je bilo vedno več kandidatov za vozniške izpite, je bila zgrajena tu tudi večja učilnica. Za gradnjo avto servisa so porabili vsa sredstva, zato skoraj ni bilo denarja za športno in turistično dejavnost, kar je povzročalo negodovanje nekaterih.
Servis ni bil rentabilen, porabil je celo skoraj vsa sredstva, pridobljena s prevozništvom. Društvo se je odločilo, da servisno delavnico proda. Čeprav je servis povzročil upravnemu odboru veliko težav in skrbi, pa je društvo lahko še danes ponosno na to, da je ta servis zgradilo in s tem omogočilo motoriziranemu članstvu, da opravi popravilo in servis v domačem kraju in da se jim ni treba voziti kam drugam.
S prodajo avto servisa je bilo zopet več sredstev za motošport, turizem in za ostale dejavnosti. Vse to se je odražalo na rasti članstva. Ker so bile garaže in društvena pisarna ob Meži že neprimerne in predvidene za rušitev, se je društvo odločilo, da zgradi nov dom v Dobji vasi, ki bi naj zadostil sedanjim potrebam ter potrebam za več let naprej. Ta dom je bil dograjen sredi leta 1976. Društvo je dobilo primerne prostore za svojo dejavnost, veliko in sodobno opremljeno predavalnico za avto šolo in garaže za šolska vozila.
Zaradi izrednega razvoja motorizacije smo leta 1970 dobili temeljni zakon o varnosti v cestnem prometu, ki med drugim določa tudi pogoje za ustanovitev in delo avto šol.
S pravilnikom je bil predpisan tudi program predavanj in praktičnega poučevanja. S tem se je pričelo pri naši avto šoli novo obdobje sistematičnega in kvalitetnega dela pri vzgoji voznikov amaterjev. Danes pri naši avto šoli predavata dva inštruktorja – predavatelja, praktično vožnjo pa poučuje 22 inštruktorjev na trinajstih šolskih vozilih. V skromnih začetnih letih avto šole je opravilo vozniški izpit manj kot sto kandidatov. To število pa je začelo naraščati in računamo, da bo v letošnjem letu izšolanih na 23 tečajih okrog 800 kandidatov. V tridesetih letih je bilo v naši avtošoli usposobljenih že več kot 5000 voznikov različnih kategorij. Avtošola ne skrbi samo za to, da bi opravilo vozniški izpit čim več ljudi, temveč skrbi tudi za višjo raven šolanja, zavedajoč se, da pomenijo dobro vzgojeni vozniki večjo prometno varnost pa tudi krepitev obrambne moči v okviru splošnega ljudskega odpora.
Za obdobje zadnjih let je značilno veliko prizadevanje članov, aktivistov in vodstva AMD društva za napredek, afirmacijo in povečanje števila članstva. Rezultati so danes vidni. Od začetnih 39 članov se je število članov povečalo na več kot 2300 ljudi, s čimer je postalo AMD Ravne tako veliko, da v naši občini, pa tudi v Sloveniji nekaj pomeni.
Doseženi uspehi dokazujejo, da je bila pot razvoja, ki je bila sprejeta na zborih članstva, pravilno začrtana. Društvo je razumelo potrebe avtomobilistov in motoristov na območju naše občine.
Prehojena pot ni bila vedno lahka. Bili so uspehi pa tudi padci, vendar sta prevladovala optimizem in težnja po napredku, zato tudi uspehi niso izostali.
Avtor neimenovan
Vir: Koroški fužinar, 1980, št. 3, str 49–50.