Življenje in delo pomembnega istrskega duhovnika in pesnika.
Alojz Kocjančič se je rodil 20. junija 1913 v Kubedu, kot zadnji od osmih otrok. Kot enajstletnik je leta 1924 prestopil prag goriškega semenišča. V Gorici je ostal 13 let in dokončal tamkajšnjo teološko šolo. Otroštvo Alojza Kocjančiča je bilo zaznamovano z eksistencialno in nacionalno stisko, ki je pustila v avtorju močan pečat. Mladi duhovnik je bil posebno občutljiv tako na stisko bližnjega kot tudi na zatiranje svojega naroda. V predvojnem času se je postavil nekompromisno proti fašizmu in se boril za slovenstvo in slovenski jezik. Zaradi svojega domoljubja so ga premestili in postavili za kaplana v Buzetu, nato pa je 25 let deloval kot župnijski upravitelj in župnik v Koštaboni. V povojnem času je postal član Ciril-Metodovega društva katoliških duhovnikov. Leta 1963 je bil nazadnje premeščen iz Koštabone v Klanec pri Kozini. Upokojil se je leta 1974. Onemogel in bolan je še maševal in opravljal svoj poklic z globoko predanostjo in zavzetostjo do konca svojega življenja. Umrl je leta 1991 in je pokopan na kubejskem pokopališču.
Svojo privrženost slovenskemu jeziku je izkazal tudi kot književnik. Pesniti je začel že v najstniških letih, ko je obiskoval semenišče. Dve pesmi je objavil v ilegalnem listu Gmajna 1936 pod psevdonimom Kubejski. Pogosteje je začel objavljati poezijo in prozo po vojni v različnih glasilih, revijah. Leta 1962 se je s Šavrinskimi pesmimi zapisal v literarnozgodovinski kotekst kot prvi slovenski istrski pesnik. Pesniško zbirko je z grafikami opremil akademski slikar Jože Pohlen.
Avtor v svojih delih izraža neskončno navezanost na Kubed. Skozi njegove pesmi lahko zasledimo ljubezen do narave in rojstne istrske pokrajine. Skozi njegov pesniški opus sledimo duhu časa, v katerem je živel in doživimo kraje povezane z njegovim literarnim ustvarjanjem. Med njegovimi osebno izpovednimi pesmimi so tudi refleksivno-bivajnske religiozne, ljubezenske in memoarsko-biografske.
Druga Kocjančičeva pesniška zbirka Bambole je izšla leta 1988. Gre za nekoliko revidirano in dopolnjeno zbirko Šavrinske pesmi, ki je dosegla veliko prepoznavnost.
Po njegovi smrti je leta 1992 Založba Lipa Koper ponovno izdala Kocjančičevo prozno zbirko Ljudi opeval sem, vode in skale/Pripovedi o ljudeh Slovenske Istre in Malega krasa, ki jo je z avtorjem uredila Ines Cergol. Slednja je tudi napisala besedilo in izbrala pesmi nove knjige z naslovom Kubejski, ki je izšla leta 2020 v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem in z Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja Koper.
Viri
Cergol, I. (2020), Kubejski. Pokrajinski arhiv in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja.
Alojz Kocijančič (13. 5. 2020). V Obrazi slovenskih pokrajin.https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kocjancic-alojz-stanislav/
