O CILENŠKU V MOHORJEVI DRUŽBI
Alojzij Cilenšek je bil rojen 28. maja 1867 v Žalcu. Oče Jožef je bil obrtnik. Sin Lojze je bil posvečen v mašnika 25. julija 1891. Kaplan je bil pri Sv. Marku pri Ptuju in v Kostrivnici. Še zelo mlad je postal župnik v Stopercah in od leta 1901 v Poljčanah.
Vsako leto, ko je na Ljubični odpravil škapulirsko nedeljo, to je nedeljo po 16. juliju, je navadno odpotoval v gore. Ljudje so se menili: Župnik grejo na božjo pot. Najprej je odšel k Janku Mlakarju , ki je bil navadno v tem času že ob Bohinjskem jezeru. Od tod sta hodila na bližnje in daljne vrhove. Janko je vsako pot v gore z živo besedo opisal, bočki župnik pa se je le redko kaj oglasil. Le leta 1911 je v mariborski Slovenski Straži v podlistku opisal svoje poti po švicarskih in tirolskih gorah in pa v pripovedovanju se je večkrat spomnil noči, ki sta jo z Jankom Mlakarjem prebedela visoko v švicarskih gorah v ledu in vetru, da bi zjutraj videla sončni vzhod. Da bi ne zaspala in zmrznila, sta si vso noč glasno govorila in se na vse načine dramila. Zjutraj, ko se je zdanilo, sta videla, da sta bila samo meter od silnega prepada. Med drugimi švicarskimi gorami sta lezla tudi na Matterhorn, a nista prišla gor. Nekaj let pozneje je dobil Mlakar od Cilenška iz Zermatta pod Matterhornom dopisnico. Ves je bil vnejevoljen, kako da ga niti ni obvestil, da namerava oditi tja. Takoj mu je pisal in ga povabil v Bohinj, naj pride vsaj povedat, kako je bilo in kako visoko se je vzpel. Cilenšek se je tiho muzal: „Poglej si razglednico! Ali je to Zermatt? Znamka je res iz Švice in poštni žig tudi. Toda ali ne vidiš, da je to Maribor?” To potegavščino je Janko bočkemu župniku rahlo zameril in takoj zopet odpustil.
Neko leto si je Cilenšek na triglavskem ledeniku zlomil nogo. Blizu 30 ur so ga prenašali v dolino k vlaku in od ondi v bolnišnico v Ljubljano. Potem na Triglav ni več hodil. Bil pa je na vrhu Triglava vsega skupaj 54-krat. Nekoč ga je predolgo zadržal prelepi razgled in zvečer ga je na vrhu zajela tema. Pri koči na Kredarici so ga klicali, v kapelici poleg koče zvonili, dajali mu svetlobna znamenja. Cilenšek pa je v popolni temi, brez luči, z roko in nogo otipal vsak klin in vsako stopnico ter se po nekajurnem spuščanju sredi noči srečno vrnil v kočo. Veliko je skrbel za liturgično opremo triglavske kapelice na Kredarici, posvečene Materi božji. Takrat je še živel Aljaž, triglavski župnik. Vsak duhovnik turist je nekaj prispeval. Cilenšek je sam naredil lep usnjat tok, znotraj z žametom obložen, za mašni kelih triglavske kapelice in pult za mašno knjigo. S pokojnim profesorjem Jankom Mlakarjem sta na gorskih poteh redno tam maševala. Zadnja leta pa so bile njegove poti krajše: ob Marijinih praznikih na Ljubično, ob planinskih slovesnostih k rajanju na Boč. Tam je od leta 1930 razgledni stolp. Sem gor je hodil v vseh letnih časih, tudi pozimi. Sedaj pa oba z Mlakarjem počivata v Ljubljani. V kapelici na pokopališču v Poljčanah pa mu je pri oltarju vzidana spominska plošča.
F. B.
(Koledar Družbe sv. Mohorja v Celju, leto 1955)