„Rodil sem se nizko velban in žilav, 9. 1. istega leta, na oblačen dan, tako da se mi je prvič posvetilo šele, ko sva s trebuhasto babico udarila ob prag in je mama strašno zatulila v rovtarskem narečju: „Po gasilce!” Se dobro spominjam. Prvič sem se tragično zaljubil v prvem razredu, ker je imela Verica na riti strgane hulahopke. Rano mladost sem preživel dobro vzgojen, slabo oblečen; vsako leto sem si zlomil roko ali zlasal sosedovo rdečelasko. Po očetu sem podedoval sam božji puf in smisel za divje kampiranje. Do 13. izpita na slavistiki se mi še sanjalo ni o narodni zavesti. „Ja, lubi Krajnci, kdo bo pa rundo plačal!?” Kadim, če imam. Umreti mislim kasneje.” (Logaške novice, leto 1984, št. 12)
Andrej Žigon se je rodil 9. januarja 1952 v Gornjem Logatcu (ki mu je pravil Zgornja Fovšija) kot drugi sin Julke Golob. Očeta je menda videl samo enkrat. Deset let je bil star, ko mu je umrl stari oče, na katerega je bil navezan kot na pravega očeta. Obiskoval je Osnovno šolo Tabor (takrat Edvarda Kardelja) in med drugim igral tudi violino. Prve pesmi je napisal v času obiskovanja Poljanske gimnazije in s pomočjo Občine Logatec in tovarne KLI izdal svojo prvo pesniško zbirko, Zeleni oblaki.
Ko je leta 1970 končal Poljansko gimnazijo, se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je študiral anglistiko in slavistiko.
Aprila 1978, ko je imel 24 let, se je njegovo življenje povsem spremenilo, saj je preživel prometno nesrečo, po kateri je bil nezavesten več kot teden dni. Po usodni nesreči je leto in pol učil v osnovni šoli Dutovlje na Krasu. Potem se je zaradi duševne stiske vrnil v Logatec. Pozneje je zaradi tega izgubil službo v osnovni šoli na Rakeku. Leta 1986 se je invalidsko upokojil in še več let nihal med življenjem in smrtjo. Postal je znan kot božji klatež z boemskim načinom življenja.
Začasa življenja je izdal dve pesniški zbirki, Zelene oblake (1971) in Krt v sedlu (1986), zbirka Regratov venec pa je izšla posthumno (ur. Peter Kolšek). Leta 1988 je nastopil v filmu Pod sinjim nebom režiserja Dušana Prebila, poleg tega pa tudi v filmu Carmen Metoda Pevca. Pojavi se tudi v videospotu za pesem Poletna skupine Čuki. Medijsko odmeven je bil tudi njegov nastop v takrat priljubljeni oddaji Odklop, ki jo je vodil Borut Veselko.
Njegovi stalni popotni spremljevalki sta bili tudi kitara in foto kamera, s katero je dokumentiral svoje poti, dogajanje v Logatcu in širši okolici. Velik del njegovega delovanja pa je obsegalo tudi humanitarno delo.
Berta Golob je po smrti Andreja Žigona strnila besede o življenju tega posebnega pesnika, fotografa in dobrodelneža: „Za pragom abrahamovih let je smrt našla slavista Andreja Žigona, znanega daleč naokoli po vzevku Aleluja. /…/ Bradati posebnež s srcem Malega princa je postal znan po vsej domovini in preko njenih meja. /…/ Oprtan s težkim nahrbtnikom, s potovalko in fotografskim aparatom, čakajoč v pripeki, megli in mrazu na prijaznost avtoštoparske sreče je križaril svojo zemeljsko usodo. Prijatelj zavrženih, kakršnega se je počutil tudi sam, je drugoval z znanci in neznanci in vzklikal v svet svoj Aleluja!” (Golob 2003)
Po njegovi smrti je bil leta 2004 poleg zbirke Regratov venec, ki jo je uredil in izdal Peter Kolšek, predstavljen dokumentarni film Andrej Žigon Aleluja Primoža Godine. Po njegovi prvi pesniški zbirki se je poimenovalo prav tako leta 2004 ustanovljeno literarno društvo Zeleni oblaki.
Zapuščina Andreja Žigona v Knjižnici Logatec
Po smrti Andreja Žigona je skrb za njegovo umetniško zapuščino v soglasju s sorodniki takoj prevzela takratna direktorica Knjižnice Logatec Alenka Furlan, ki je Žigonovo delo spremljala mnogo let. V knjižnico je prenesla številne zvezke, v katere si je zapisoval tako vsakdanje uporabne informacije (imena, telefonske številke, naslove ipd.) kot avtorske in druge verze, ki so v določenih trenutkih privreli iz njega. Zadnja leta je v glavnem uporabljal in predeloval svoje mladostne verze. Največkrat jih je pisal na posvetila ob fotokolažih z njegovimi fotografijami, ki jih je podarjal v dobrodelne namene.
Peter Kolšek je literarno vredne zapise iz Andrejeve mladosti objavil v zbirki Regratov venec. Poleg zvezkov so iz Andrejeve sobe v logaško knjižnico prenesli tudi na tisoče njegovih fotografij, ki jih je vsaj delno uredil cerkniški fotograf in Žigonov prijatelj Matjaž Žnidaršič. V Knjižnici Logatec pa hranijo tudi nepogrešljivi in znameniti Žigonovi spremljevalki – kitaro in popotno torbo.
Viri:
Golob, Berta: Andrej Žigon – Aleluja: 1952-2003. Šolski razgledi LIV/13 (6. september 2013). Str. 15.
Sedej, Anja: Andrej Žigon – življenje in delo: diplomsko delo. Ljubljana: [A. Sedej], maj 2011.
