Zdravnik in politik dr. Anton Brecelj1 (9. 6. 1875, Žapuže pri Šturjah – 22. 9. 1943, Ljubljana) je ena pomembnejših osebnosti slovenske zgodovine konca 19. in prve polovice 20. stoletja. Velja ga izpostaviti kot slovenskega politika goriškega porekla, kot učenca in »sledilca« Janeza Evangelista Kreka, kot uglednega zdravnika in spoštovanega očeta številne družine, katere pripadniki so zelo zaznamovali slovensko politiko, znanost in kulturo, in ne nazadnje kot odličnega katoličana. Njegovo življenje in delo razgalja tudi nekatere probleme deovanja medvojne SLS, ki nas strokovno še posebno privlačijo. Zlasti zadnje vprašanje, najbolj znani potomci mu v tem niso sledili, bi zaslužilo poglobljeno analizo.
Podpisanega je navdušil kot dejaven krščanski socialist in tast dr. Aleša Stanovnika, vodilnega krščanskega socialista v času med obema svetovnima vojnama (17. 7. 1901, Horjul – 2. 6. 1942, Ljubljana). Njegova tragična smrt naj bi bila po mnenju številnih krščanskih socialistov, s katerimi sem govoril, nekaterih drugih udeležencev partizanskega gibanja, pa tudi zatrjevanja predvojne komunistke, spomeničarke in kolegice prof. zgodovine Terezije Traven (1910–2005), posledica partijskega obračunavanja s krščanskimi socialisti.2 Manjkajo konkretni in nedvoumni dokazi, posrednih pa je preveč, da bi jih smeli zanemariti. Kako sta to sprejemala svaka, ki sta zasedala visoki mesti v partizanskem gibanju, ostaja neodgovorjeno.
Poizkus3 zgodovinske, predvsem politične analize dela Antona Breclja ostaja kljub nasprotnim željam in prizadevanjem parcialen; predvsem kot prispevek k novemu pogledu na tega izjemnega moža. Na drugi strani odpira vprašanja povezana z zgodovino SLS, zlasti položaja, skupinske in osebne usode njenih krščanskih socialcev ali socialistov, ki jih danes v Sloveniji krvavo primanjkuje. Oceno Brecljevega zdravstvenega delovanja in pomena je naloga zgodovinarjev medicine.
1 Primorski biografski leksikon je o njem objavil članek, ki ga bo mogoče v prihodnosti preseči le v tematskem, ne pa v celostnem pogledu. Zato ga v nadaljevanju v številnih pomembnih dejstvih ne bom povzemal, ampak predvidevam njegovo poznavanje. Bednarik, 1976, 127–130.
2 Povedala mi je tudi ime morilca krščanskega socialista Toneta Čokana, ni pa vedela za nahajališče groba.
3 Na Antona Breclja me je pred desetletji prvi opozoril dr. Branko Marušič. Zanj me je še posebno navdušila njegova vnukinja Majda Stanovnik Blinc. Ob nekem razgovoru o dr. Henriku Tumi je brez zadržkov zavrnila njegovo trditev, da naj bi eden najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov Simon Gregorčič kot duhovnik imel otroka. Sklicevala se je na svojega starega očeta Antona Breclja, ki da je bil njegov osebni prijatelj. Z njeno omembo, sodelovanje z njo je bilo eno najbolj dragocenih v mojem življenju, smo tudi dodatno pojasnili moj poseben interes za Breclja. Tega je na svoj način dopolnila še njegova hči Malči, poročena Kušar. Bila je moja soseda in je ob gradnji mojega podstrešnega stanovanja nad njenim veliko pretrpela. Nikoli ni rekla žal besede, pa je imela dovolj povoda. Ko me je nekoč vprašala, kaj me kot zgodovinarja najbolj zanima, sem ji omenil Aleša Stanovnika. Takrat mi je sama od sebe povedala, da je hči Antona Breclja, kar dotlej nisem vedel, da jo brata Bogdan in Marijan tudi občasno obiščeta. Na vprašanje o družini me je kratko odpravila: »Vse sorte je bilo.« Spoštoval sem voljo te izjemne ženske, ene mojih velikih dobrotnic.