Stare fotografije, v primerjavi z današnjo podobo Bavarskega dvora, kažejo na velik razvoj in izrazito spremembo tega območja Ljubljane. Zanimanje zakaj je temu tako, nas je pripeljalo na področje urbanističnega načrtovanja, v katerem je bila posebna pozornost namenjena glavni ljubljanski cesti – nekdaj Tyrševi, delno tudi Šelemburgovi in Dunajski, nato Titovi, danes Slovenski. Funkcijo mestne »magistrale« je imela že od potresa leta 1895, zato se je ob njej osredotočala večina arhitekturnega dogajanja. (Petelin, 2019)
Bavarski dvor leži ob severnem izteku ceste, še pred 2. svetovno vojno je bil v primerjavi s soseščino Nebotičnika in drugih velikomestnih stavb, precej manj uglednega videza. Prizadevanja za novo pozidavo so višek dosegla v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so se začele uresničevati vizije tedanjih glavnih načrtovalcev Titove ceste. Bavarski dvor naj bi predstavljal severna vrata Ljubljane, severni vhod v središče mesta. Ti arhitekti so bili Edvard Ravnikar, Milan Mihelič in Edo Mihevc, ki v urbanističnih načrtih ni sodeloval, njegov Kozolec in trg s poslovnimi stolpnicami pa se kljub vsemu umešča v koncept Severnih vrat. Tudi železnica je tista, ki kroji usodo Bavarskega dvora, zato je v našem prispevku prisotno še poglavje o tem, kako je graditev podvoza kot rešitev prometnih zagat, vplivala na bodočnost tega prostora. In ne nazadnje nas je seveda tudi zanimalo, od kod ime Bavarski dvor.
