Benečanka je ena izmed najbolj prepoznavnih in slikovitih stavb v arhitekturno bogatem Piranu in najstarejša hiša na Tartinijevem trgu. Pogosto je bila uporabljena kot motiv na razglednicah, ki jih hranimo tudi v Mestni knjižnici Piran.
Benečanka je domače ime za hišo na vogalu Tartinijevega trga ob Ulici IX. korpusa, ki je prometno in prostorsko najpomembnejša ulica te četrti in je predstavljala glavni dostop po kopnem v mesto. V beneškem obdobju je bila del stavbnega plašča piranskega mandrača, kjer se je edina ohranila kot primer beneško-gotske stanovanjske arhitekture. Tudi sicer je ena najlepših predstavnic tega arhitekturnega sloga pri nas.
Hiša je bila zgrajena sredi 15. stoletja, naročniki pa so bili premožni piranski patriciji iz družine Del Bello. Na naročnike opozarja inicialka B na grbu pod beneškim levom med oknoma drugega nadstropja, ki drži napis »Lasa pur dir«, torej: pusti, naj govore. Okoli tega napisa se je spletla zgodba o ljubezni med lepo Pirančanko in bogatim beneškim trgovcem, ki naj bi ji postavil to hišo ob piranskem mandraču, da ga je lahko takoj videla, ko je priplul. Njuna veza naj bi vznemirjala prebivalce mesta, zato je napis mišljen kot odgovor na zlobne jezike.
Stavbo odlikuje bogato kamnoseško okrasje s kvalitetnimi detajli beneške gotike. Na glavni fasadi je gotska trifora, v drugem nadstropju pa dve bogato členjeni gotski monofori, ki slonita na konzolah v obliki levje glave. Najlepši del pa predstavlja vogalni balkon s plastično obdelanimi ženskimi, moškimi in levjimi glavami. Vmesni člen med balkonskima odprtinama je steber z bogato oblikovanim gotskim kapitelom, stranska fasada pa je nekoliko skromnejša.
Notranjost je bila deležna večkratnih prezidav, o čemer leta 1901 poroča piranski kronist Bortolo Tamaro. V začetku 20. stoletja je bila v pritličju kavarna v neustrezno predelanih prostorih, preostali del zunanjosti pa je neprekinjeno ohranil svojo izvirno podobo. Tako je leta 1935 znani tržaški arhitekt in konservator Ferdinando Forlati pritličju povrnil beneško-gotski značaj in upošteval osnovne značilnosti arhitekture stavbe.
V 60-ih letih je bila Benečanka ponovno adaptirana, temeljito je bila predelana notranjost, arhitekt Edo Mihevc pa je za zunanjost določil rdečo barvo, ki so jo zaradi slikovitosti in kontrastnosti ponotranjili prebivalci in obiskovalci Pirana. Pred tem je bila bela z rahlo opečnatim pridihom. Rdečo barvo je tako nosila med leti 1957 in 2016, ko so konservatorji odločili, da ji povrnejo prvotno barvo – kar je sprožilo polemiko in škandal.
Danes se v Benečanki nahajata dve prestižni prenočišči, prodajalna kristalov steklarne Rogaška in vrhunskih penin, v pritličju pa je trgovina in Turistično informacijski center Krajinskega parka Sečoveljske soline.
V Mestni knjižnici Piran hranimo bogato zbirko razglednic in na mnogih piranskih razglednicah je za motiv izbrana prav Benečanka kot ena od najbolj reprezentativnih in najlepših zgradb tega mesta. V tej digitalni zbirki lahko občudujete digitalizirane razglednice te res edinstvene in čudovite hiše.
Literatura
Balažic, J. (1995). Gotika v Sloveniji: Ljubljana, 1. junij – 1. oktober 1995. Narodna galerija.
Bernik, S. (1968). Organizem slovenskih obmorskih mest: Koper, Izola, Piran. Mladinska knjiga; Medobčinski zavod za spomeniško varstvo.
Bonin, F., Hoyer, S. A. in Terčon, N. (1993). Piransko pristanišče: od starega mandrača do današnje podobe = Il porto di Pirano. Pomorski muzej „Sergej Mašera“; Museo del mare „Sergej Mašera“.
Dioecesis Justinopolitana: spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije. (2000). Pokrajinski muzej.
Hieng, P. (2024). Vodnik po hišah z dušo: 150 slavnih hiš naše preteklosti. Harlekin No. 1.
