O koroški kmečki poroki kot o izjemni šegi z mnogimi folklornimi elementi je v Koroškem fužinarju največ pisal brat Ivana Kuharja, in sicer Avgust Kuhar. Vedel je, da jo je težko opisati oz. popisati, ker je njena vsakokratna izvedba posebna, enkratna in neponovljiva. To je najbolje označil, ko je zapisal: »Nikoli ne bo mogel kdo polno popisati originalnosti koroške kmečke ohceti, ki ima tisoč odtenkov in melodij in ki je na vsaki prelihi vsaj za drobec drugačna«.
Leta 1963 je Beno Kotnik, starejši, v Koroškem fužinarju objavil izčrpen članek o koroški ovseti na splošno z naslovom Kmečka ovset v Mežiški dolini; natančno je predstavil etnološke posebnosti naše šege, hkrati pa zbral in zapisal ženitovanjske pesmi. Podobno je naredila Ana Potočnik3 v diplomskem delu z naslovom Koroška kmečka ovset, v katerem je še natančneje predstavila koroško ovset od iskanja ženina do šranganja, poroke, gostije in drugih šeg, ki so nas spremljale še po poroki.
Dodana vrednost diplomskega dela Ane Potočnik je popis vseh »ovsetnih« plesov (s koraki in notami), med katerimi sta hotuljska in rakova polka ter več variant štajriša in valčkov – vsi omenjeni plesi so se plesali tudi v naši igri. Hotuljska polka je v igri zapisana ob odhodu neveste z domačega dvorišča k poroki in ob plesu Stebrovega Grege z vaško klepetuljo.
Ivan Kuhar je bil gotovo prisoten na več porokah in je začutil, da gre pri tako pomembni prelomnici v človekovem življenju ne samo za osebno doživetje, ampak da se v njem razkriva poseben narodov značaj, ki ga je treba ohraniti vsaj tako, da ga zapišeš. Zavedal se je namreč, kako se zobu časa nihče in nič ne upira dolgo, vse se spremeni, predrugači ali tone v pozabo. In skušal je v zapis dramskega besedila ujeti različice in odtenke ter s tem ohranil kanček koroške slovstvene folklore.
Igra ima pet dejanj4 in vsebuje veliko etnoloških in folklornih vsebin. Celotno dogajanje temelji na šegah in navadah, ki spremljajo mlad par od snubitve do dnevov po poroki.
V prvem dejanju je predstavljena bogata kmečka družina, ki ima hčer, godno za ženitev. Oče že ima zanjo bogatega snubca, a hči si želi drugega.
Drugo dejanje se godi na nedeljo. Hčerin izbranec pride v svate z dvema botroma. Očeta je potrebno prepričati, da naj spremeni svojo odločitev, kar jim tudi uspe. Po uspešni snubitvi sledi pogostitev ter pogovor o stroških poroke, nevestini doti in o tem, kdaj bodo »okǝlce gǝr dali« oz. naročili oklic nameravane poroke v cerkvi. Ženin se mora za vse potrebno dogovoriti s camarjem (ženinov spremljevalec na poroki, tudi organizator svatbe).
Tretje dejanje se začne na poročni dan, ko je vse praznično in okrašeno z venci (opis krašenja); s streljanjem možnarjev najprej naznanijo, da sta nevesta in ženin že vstala, sicer pa je toliko mo- žnarjev, kolikor je stara nevesta; v našem primeru 23 let. V spremstvu družice sledi slovo neveste od doma in šranganje, ko domači fantje zahtevajo odkupnino za nevesto.
Četrto dejanje se nadaljuje s prihodom iz cerkve in nadaljuje z gostijo. Eden od botrov poskrbi za ustrezen sedežni red, camar pa pleše štajriš in vmes poje zabavljive pesmi. Pleše z »materjo ta široko« (nevestino poročno pričo), nevesto in družico. Sledi valček in na mize se prinese hrana. Gostija se razvija in camar skrbi za veselo vzdušje. Med gostijo prinesejo med goste še kuharico na loparju za vzhajanje kruha in camar pleše še z njo ter se ji s pesmijo zahvali za dobro hrano. V to dejanje je avtor vključil tudi šego, ko sta morali nevesta in družica dati svoje vence z glave (to se sicer dogaja naslednji dan poroke po kosilu) in je treba »krenc dou rajat« (ples, pri katerem dobi camar družičin venček, ženin pa nevestinega). Konec dejanja je zaključil z vzrokom, da se lahko od svatov pobere »lecman« (prispevek za poravnavo stroškov hrane in pijače). Lecman vodi ženinov starešina. Četrto dejanje skoraj v celoti spada v slovstveno folkloro, saj gre za zapis camarjevih besedil in besedil družice. Pisec je imel na izbiro veliko variant in je med njimi izbral tiste, ki so ustrezale njegovi strukturi igre.
Peto dejanje se začne z natovarjanjem nevestine bale na voz; v njej mora biti obvezno zibel, v našem primeru še kolovrat, žehtar, cokle, omara in na drug voz privezan pok – »Je pač stara navada na pavrih – bohve od keda.« Igra se tako konča z nevestinim odhodom od doma.
Glede na popis šeg kmečke ovseti v omenjenem diplomskem delu, v igri Ivana Kuharja ni priprav na svatbo, ženinovega slovesa od doma (je pa nevestino), ni same poroke, na gostiji niso vključeni »oknarji« (nepovabljeni prijatelji in znanci mladoporočencev), ni »omivalce« ali »jesihovanja« (pogostitve, navadno teden dni po svatbi) in tudi ne izvemo, kako so fantje zapili »šrango«. Avtor je moral izpustiti določeno vsebino, ker bi bila sicer igra preobširna. To pa je naredil premišljeno in ne na škodo dramskemu delu.
Slovstvena folklora se v igri najbolj udejanja skozi lik camarja in družice – ki sta (posebej prvi) govorno in plesno izredno spretna. V igri je prisotnih osem besedil slovstvene folklore, in sicer so vse sestavni del tretjega in četrtega dejanja. Prvi dve besedili pa sta v igri zapisani samo kratko opisno, npr. zapojejo nevesti v slovo
… in camar se zahvaljuje s pesmijo Oj zbogom, zbogom, mati, oče. Mogoče pisec besedila teh folklornih besedil ni zapisal, zato ker sta bili v takratnem času splošno znani in je camarja igral Anzi Pusovnik, ki je bil tudi v resničnem življenju camar in je besedila še kako dobro poznal, saj jih je tudi sam ustvarjal. Je pa prva pesem (in to z notnim zapisom ene od igralk v igri, Juste Kostwein) danes ohranjena po zaslugi Kotnikovega besedila (1963).
Naslednji zapisani folklorni besedili sta del šranganja; najprej vprašanja šrangarjev in camarjevi odgovori, ob koncu pa pesem Jurija Vodovnika, s katero šrangarji spustijo nevesto k poroki in se poslovijo. V četrtem dejanju so štiri folklorna besedila in zasedajo skoraj celo dejanje; glavni akter je camar, ki vodi celotno gostijo od otvoritve plesa, ko ob viži štajriš zapleše z materjo ta široko (Rožmarinovo jutro …), potem še z nevesto in družicami do zahvale kuharicam in strežnicam (tudi ob štajrišu) ter do zadnje, ko »krenc dou rajajo«.
Dolga leta je Pusovnikov Anza veljal za najboljšega in najznamenitejšega camarja v Mežiški dolini. V letu 1975 (ko je z njim govoril Rok Gorenšek in objavil prispevek v Koroškem fužinarju) je bil camar že več kot petstokrat na slovenskem in avstrijskem Koroškem ter Štajerskem ter imel za par okoli 300 družic, med njimi najpogosteje Marijo Potočnik (Pokroulovo Micko). Bil je hotuljski ljudski camar, ki mu je bilo to opravilo v veselje, hkrati pa je čutil odgovornost in ljubezen do ljudi, ki so mu zaupali: »Ovset ni samo za en dan. O ovseti se govori še leta in leta, včasih nam katera ostane v spominu celo dalj časa, kakor pa tisti živijo, ki so se takrat poročili. Spomini jih preživijo. To pa se zgodi le tam in le tedaj, kjer je bilo zares veselo.« V prihodnje ne smemo pozabiti nanj, gotovo si zasluži samostojno publikacijo.
3 V času nastanka diplomskega dela se je pisala Štriker.
4 Sledi le krajša obnova z bistvenimi vsebinskimi in folklornimi poudarki.
