Dolenjska proga je bila že v prvem desetletju obstoja po prometu visoko nad povprečjem ostalih lokalnih prog avstrijskega cesarstva. Potniški promet je stalno naraščal in je presegel pričakovanja. Navzlic temu, tako želenega hitrega gospodarskega napredka moderna povezava s širnim svetom le ni izpolnila. Do preloma stoletja delniška družba Dolenjskih železnic ni bila sposobna odplačevati obresti najetega posojila. Donosnost družbe se je nato izboljšala, vendar ne za dolgo. Po petih letih nerentabilnosti delniške družbe je država leta 1913 sporazumno prevzela njeno celotno premoženje.
Nova dolenjska železnica je po pričakovanjih povečala in pospešila trgovino s kmetijskimi pridelki in živino. V Novem mestu so ob Kolodvorski cesti, kjer danes stoji Kulturni center Janeza Trdine, leta 1897 uredili novo sejmišče, ki so ga prej prirejali na vse bolj utesnjeni in ob deževju blatni Loki. Takrat so uvedli tudi konjske sejme. Zlasti pa se je razcvetela trgovina z lesom iz prostranih pragozdov širše Dolenjske. V gozdovih so tako zapele številne sodobne parne in vodne žage za les, ki ga je bilo sedaj mogoče pripeljati tudi na svetovne trge.
Kot je bilo že omenjeno, je železnica dvignila poštne storitve na višjo raven. Sedaj je bil možen veliko večji, hitrejši ter tudi cenejši prevoz poštnih pošiljk. Pošto so prevažali z rednimi vlaki v poštnih vagonih, ki so jo na kolodvor dostavljali štirikrat dnevno. Vzdolž dolenjske proge so vzpostavili tudi telegrafsko napeljavo, ki je omogočala bliskovit prenos informacij.