Na predvečer prve svetovne vojne 25. maja leta 1914 je otvoritveni vlak iz Ljubljane v Novo mesto pripeljal 130 povabljencev. Poročevalec dnevnika Slovenski narod je takole spremljal dogajanje:
Ob določeni uri ob 9:23 minut je prispel vlak na novomeški kolodvor. Še ko je bil za ovinkom, so jeli pokati topiči in ko je polagoma vozeč pridrčal na postajo, so zadoneli zvoki cesarske pesmi. Kolodvor je bil okrašen z zelenjem in zastavami v slovenskih in cesarskih barvah. Na peronu je bilo zbrano vse novomeško uradništvo s svojimi predstojniki na čelu, profesorski zbor gimnazije z dijaštvom, učiteljstvo s šolsko mladino, duhovščina, meščanstvo, za kolodvorom in ob progi pa je valovala pestra množica, ki je prihitela od blizu in daleč, da prisostvuje otvoritvi toli težko pričakovane belokranjske železnice, ki naj bode nova etapa v gospodarskem razvoju naše Dolenjske. Tik ob peronu je bila postavljena posebna tribuna za dame. Tu se je zbral cvet novomeškega ženstva, dame in gospodične, ki so po svoji lepoti in eleganci vzbujale splošno pozornost. Pred damsko tribuno je stala godba, poleg nje pa je bila razvrščena meščanska garda pod poveljstvom svojega stotnika Bergmanna.
Gardisti so imeli na kapah hrastovo listje in ko se je vlak ustavil, se je slišalo nemško povelje »habt acht«. Anahronizem! Že zdavnaj je v Novem mestu vse slovensko, staro nemškutarstvo je že zdavna leglo v grob, v meščanski gardi pa še vedno vlada duh predmarčnih časov, ko je slovenska narodna zavest še snivala in spala … Pred špalirjem šolske mladine, ki je imela v rokah slovenske in cesarske zastavice, je stal mestni občinski zastop, na čelu mu župan g. Karel Rosman. Ko je minister izstopil iz vlaka, so zadoneli navdušeni živio klici, mladina je mahala z zastavicami, s kapiteljskega hriba pa so grmeli topiči.
