»Ko sem dobil dekret, ni bilo razen dekreta pravzaprav ničesar: ne knjig ne prostora ne ljudi. Treba je bilo začeti iz nič.«
Največ truda je vložil v študijsko knjižnico, kamor je kot velik strokovnjak prihajal tudi po upokojitvi leta 1978, ter v razvoj ljudskih knjižnic na Dolenjskem. Posvetil se je razvoju domoznanske dejavnosti, mreže krajevnih knjižnic in novomeško knjižnico povzdignil v eno najbolj prepoznavnih knjižnic v celotnem slovenskem prostoru. O Komelju pravimo, da je bilo njegovo življenje posvečeno knjigi. Njegovo navdušenje je še posebej veljalo pridobivanju in urejanju redkega in dragocenega gradiva, kot so stari tiski, rokopisi, slikovno, kartografsko in drugo neknjižno gradivo. Prav zaradi njegove osebne naklonjenosti in veliko vloženega dela v posebne zbirke je bil ta oddelek po njegovi smrti poimenovan Posebne zbirke Boga Komelja. Z veliko vnemo se je posvečal postavljanju številnih razstav, publicističnemu in uredniškemu delu ter kulturnemu razvoju Novega mesta in Dolenjske. Za svoje izjemno predano delo na področju knjižničarstva in kulture je bil večkrat nagrajen, med drugim s Čopovo diplomo in Trdinovo nagrado.