Boj za vodo

Po vodo so hodile od otroštva pa vse do starosti. Že šestletni otroci so v majhnih 5 litrskih barilcih, steklenicah ali pločevinastih posodah iz izvira nosili vodo koscem in delavcem na njivo.
Ko so bile deklice stare  10 let so jim pri Ribničanih kupili majhne 10 litrske škafce s katerimi so se začele učiti nositi vodo na glavi. Začetki so bili težki, saj se je zgodilo, da domov niso prinesle niti litra vode, kmalu so se nošnje izučile in postale zelo spretne.
Čez nekaj let so majhen škafec zamenjale z velikim, ki je držal približno 18 litrov vode. Sprva so ga natočile le do polovice, čez čas, ko so se izučile, pa so pričele nositi polnega. Teža vode in škafa je skupaj znašala skoraj 20 kilogramov.
Vodo je bilo povečini potrebno iskati večkrat na dan, običajno nekaj škafov zjutraj in nekaj zvečer. Količina je bila odvisna od velikosti družine, števila živine, ki jo je bilo potrebno napojiti, pa tudi od oddaljenosti vodnega vira. Nekateri so potrebovali samo dva škafa na dan, drugi pa tudi po petnajst. Dlje kot je bilo potrebno iti po vodo, bolj varčno so z njo ravnali.
Oskrbovanje gospodinjstva z vodo je v času pred izgradnjo vodnjakov zahtevalo od žensk veliko časa, še zlasti v vaseh, ki vodnega vira niso imele v neposredni bližini. V eno smer so potrebovale tudi po 15 minut hoje. Delo na polju so morale zaključiti pred drugimi, da so lahko še pred temo nanosile zadostno količino vode. Na poti jih je ujela tudi tema, a so vedele za vsak kamen in vsako stopnico, saj so pot prehodile neštetokrat. Kadar je zapadel sneg, je tista, ki je šla po vodo prva, morala narediti gaz. Zimska obutev je bila zelo skromna, noge so si zavile le v obujke, poleti pa so po vodo hodile bose. Sneg  je predstavljal tudi dodatni vir vode. V krajih, kjer v neposredni bližini ni bilo izvirov, so ga nabirali v posode in topili. Ker so bile zime daljše in bolj bogate s snegom, se je sneg v osojno ležečih kotanjah ohranil vse do pomladi.
Zahtevna je bila nošnja vode v vaseh, kjer se je pot do vode strmo spuščala. Bila je fizično zelo naporna, ob zimskih zmrzalih pa je postala nevarna tako za ljudi kot za živali. Prebivalci Preloke, vasi ki leži visoko na Kolpo, so si delo olajšali z osli, ki so jih ravno v ta namen gojili pri skorajda vsaki hiši. Osel je na vsaki strani nosil po enega ali dva barila vode.
Voda v hiši je imela posebno mesto. Nahajala se je v veži, ki je bila istočasno tudi kuhinja, na posebej zanjo izdelanem mestu. V zidanih hišah je bila nasproti peči v višini pasu v steni veže vdolbina – kabljenik, v katero so spravljali škaf z vodo. Pri lesenih hišah pa je bil kabljenik zgolj na steno pritrjena polica. Vodo so zajemali s polnikom ali šeferko – najpogosteje pločevinasto zajemalko z daljšim ročajem, ki je bil na koncu ukrivljen tako, da so ga lahko zataknili na rob škafa. Polnik oz. šeferka je držala približno liter vode.
Že vsakodnevno oskrbovanje gospodinjstva z vodo je zahtevalo veliko časa in energije, v času suše pa se je stanje bistveno poslabšalo. V vodnjakih je zmanjkalo vode, številni vodni viri so presušili oz. se je pretok drastično zmanjšal. Na vodo je bilo potrebno čakati. Ob večerih so se zbirali pri oslabelih izvirih in čakali tudi po več ur pozno v noč, da se je nabralo nekaj vode. Drugič so vstali sredi noči v upanju, da se je v zdencu že nabralo vode. Tista, ki se je vstala pred drugimi je vodo dobila, saj se je ponoči nabralo ravno za en škaf, ostale pa so se morale odpotiti k bolj oddaljenim vodnim virom.
V nekaterih vaseh (Sodji Vrh, Bojanja vas) so v času suše zaklepali vrata obzidanega izvira. Na Sodjem Vrhu je imel ključ vaški starešina, ki je vrata izvira odklenil dvakrat na dan. Na podlagi števila družinskih članov in glav živine je določil koliko k’blic vode si lahko natoči posamezno gospodinjstvo.
V številnih belokranjskih vaseh pa so izviri ob sušah povsem presahnili, zato so si morali vodo priskrbeti iz bolj vodnatih izvirov in rek. Po vodo so se najpogosteje odpravili moški. Vpregli so par volov in na voz naložili sode (lajte). Naenkrat so v sode lahko natočili tudi po 500 litrov vode. Revnejše družine volov oz. vprege niso imele, zato so se po vodo odpravili peš. Ženske so jo večinoma nosile na glavi v škafih, moški pa v bajnkah, brentah ali barilcih. Iz najbolj oddaljenih krajev so potrebovali v eno smer več kot uro in pol hoda. Ljudje še danes povedo, da so bi bile za vodo kristusove muke.