Malgaj je bil „edini, ki se je upal zoperstaviti prodirajočemu sovražniku na koroških tleh in je bil legendarni slovenski junak in osvoboditelj Mežiške doline”
Nadporočnik Franjo Malgaj je v Celju uspel zbrati 40 prostovoljcev, s katerimi se je 6. novembra odpeljal skozi Slovenj Gradec proti Koroški, ki jo je s prihodom v Dravograd začel osvobajati. Že na tamkajšnji železniški postaji je razorožil nemško stražo, ni pa uspel zasesti trga na drugi strani reke Drave. S petnajstimi Slovenjgradčani se jim je pridružil poročnik Arnejčič. 8. novembra so prišli na Prevalje s 55 prostovoljci in 6 strojnicami. Tu je poročnik Sušnik v tem času brez večjih težav že utišal delavske nemire in izgnal vse nemške straže. Konec novembra se je Malgaju priključilo še 40 Srbov s 6 strojnicami pod poveljstvom poročnika Mitrovića. Malgajevim prostovoljcem so se priključili novi, tako da se je število povzpelo na 170. Malgaj je s prostovoljci v Dravogradu in Mežiški dolini dodatno okrepil oblast, ki so jo prevzeli Narodni sveti.
Malgajevi prostovoljci so od 23. do 30. novembra zasedli območje vzhodne Koroške vse do Drave. Na dravograjski železniški postaji in pod Libeličami nad Labotom so postavili posadki po 20 mož s po eno strojno puško. Ti dve posadki sta zasedli trg Dravograd in južni slovenski del Labotske doline. Po Maistrovem ukazu so dobili okrepitev 80 mož. V času, ko so general Maister in njegovi prostovoljci zasedli severno mejo od Radgone do Dravograda, je 400 prostovoljcev odšlo v Velikovec na pomoč Malgaju.
Žal narodna vlada v Ljubljani vojaških akcij in akcij Slovencev ni pravočasno podprla, zato je imela avstrijska stran dovolj časa, da se je vojaško in politično organizirala in so bile nadaljnje politične ter vojaške poteze jugoslovanskih in slovenskih oblasti za rešitev koroškega vprašanja neuspešne.
Ob vojaških operacijah so potekala pogajanja in dogovori o meji na Koroškem. Koroška vlada je v soglasju z dunajsko vlado ljubljanski 21.11.1918 sporočila svojo pripravljenost za pogovore o začasnih mejah. Avstrijske sile so se dva dni pozneje umaknile preko Drave. Kmalu zatem so Malgajeve čete zasedle Velikovec. Maister je zasedel črto Grebinj – Vovbre – Trušnje – Tinje in slovenski del Labotske doline. Ozemlje, ki so ga Maistrovi in Malgajevi borci zasedli v času med 8. in 20. novembrom 1918 je ostalo Jugoslaviji, drugo so izgubili v pogajanjih in s plebiscitom.
V začetku leta je Malgaj po ukazu Narodne vlade moral zapustiti Velikovec in se nastaniti na Ravnah z nalogo, da osnuje nekakšno vojaško okrožje. 29. aprila 1919 so slovenske čete po zopet nesmiselnem ukazu slovenske vlade napadle. Nemške čete, ki so bile močnejše in bolje opremljene so ofenzivo ustavile in 2. maja prešle v protiofenzivo. Iz Velikovca so se do 5. maja približale Guštanju in Dravogradu. Četa kapetana Vuksana in oddelek Franja Malgaja sta se nastanila na Tolstem vrhu. 6. maja 1919.
Do ponovnega vznemirjanja je prišlo maja 1919, ko so nemške čete s Koroškega prodirale proti Ravnam ter Slovenj Gradcu in poskušale priti mimo Šentjanža v Dravsko dolino. Na Muti in v Radljah so za dva dni gospodarili nemški nacionalisti, dokler nista prišla na Muto tržaški polk in 45. mariborski pešpolk, na Gortini proti Vratom pa se je vnel celo topniški boj. Malgajeve enote so se iz Mežiške doline neorganizirano umikale proti Slovenj Gradcu. 6. maja je na Dobrijah padel Franjo Malgaj. Naslednji dan so se enote v Dravogradu umaknile proti Vuhredu.
Avstrijci so prišli na mejo Štajerske, že 8. maja pa so se morali umakniti iz Radelj, Mute in Slovenj Gradca. Utrdili so se pred Dravogradom. Slovenske enote so okrepljene prešle v protiofenzivo in se od 28. maja do 4. junija prebile skozi avstrijsko obrambo preko Pliberka in Velikovca do Celovca.
Vojaški spopadi na Koroškem so se končali 6. junija, ko je njihovo ustavitev zahtevala mirovna komisija. Žal pa so te uspehe dosegli prepozno, saj se je morala vojska po ukazih zavezniške komisije 24.6.1919 umakniti na meje plebiscitne cone.
Malgajevi prostovoljci so od 23. do 30. novembra zasedli območje vzhodne Koroške vse do Drave. Na dravograjski železniški postaji in pod Libeličami nad Labotom so postavili posadki po 20 mož s po eno strojno puško. Ti dve posadki sta zasedli trg Dravograd in južni slovenski del Labotske doline. Po Maistrovem ukazu so dobili okrepitev 80 mož. V času, ko so general Maister in njegovi prostovoljci zasedli severno mejo od Radgone do Dravograda, je 400 prostovoljcev odšlo v Velikovec na pomoč Malgaju.
Žal narodna vlada v Ljubljani vojaških akcij in akcij Slovencev ni pravočasno podprla, zato je imela avstrijska stran dovolj časa, da se je vojaško in politično organizirala in so bile nadaljnje politične ter vojaške poteze jugoslovanskih in slovenskih oblasti za rešitev koroškega vprašanja neuspešne.
Ob vojaških operacijah so potekala pogajanja in dogovori o meji na Koroškem. Koroška vlada je v soglasju z dunajsko vlado ljubljanski 21.11.1918 sporočila svojo pripravljenost za pogovore o začasnih mejah. Avstrijske sile so se dva dni pozneje umaknile preko Drave. Kmalu zatem so Malgajeve čete zasedle Velikovec. Maister je zasedel črto Grebinj – Vovbre – Trušnje – Tinje in slovenski del Labotske doline. Ozemlje, ki so ga Maistrovi in Malgajevi borci zasedli v času med 8. in 20. novembrom 1918 je ostalo Jugoslaviji, drugo so izgubili v pogajanjih in s plebiscitom.
V začetku leta je Malgaj po ukazu Narodne vlade moral zapustiti Velikovec in se nastaniti na Ravnah z nalogo, da osnuje nekakšno vojaško okrožje. 29. aprila 1919 so slovenske čete po zopet nesmiselnem ukazu slovenske vlade napadle. Nemške čete, ki so bile močnejše in bolje opremljene so ofenzivo ustavile in 2. maja prešle v protiofenzivo. Iz Velikovca so se do 5. maja približale Guštanju in Dravogradu. Četa kapetana Vuksana in oddelek Franja Malgaja sta se nastanila na Tolstem vrhu. 6. maja 1919.
Do ponovnega vznemirjanja je prišlo maja 1919, ko so nemške čete s Koroškega prodirale proti Ravnam ter Slovenj Gradcu in poskušale priti mimo Šentjanža v Dravsko dolino. Na Muti in v Radljah so za dva dni gospodarili nemški nacionalisti, dokler nista prišla na Muto tržaški polk in 45. mariborski pešpolk, na Gortini proti Vratom pa se je vnel celo topniški boj. Malgajeve enote so se iz Mežiške doline neorganizirano umikale proti Slovenj Gradcu. 6. maja je na Dobrijah padel Franjo Malgaj. Naslednji dan so se enote v Dravogradu umaknile proti Vuhredu.
Avstrijci so prišli na mejo Štajerske, že 8. maja pa so se morali umakniti iz Radelj, Mute in Slovenj Gradca. Utrdili so se pred Dravogradom. Slovenske enote so okrepljene prešle v protiofenzivo in se od 28. maja do 4. junija prebile skozi avstrijsko obrambo preko Pliberka in Velikovca do Celovca.
Vojaški spopadi na Koroškem so se končali 6. junija, ko je njihovo ustavitev zahtevala mirovna komisija. Žal pa so te uspehe dosegli prepozno, saj se je morala vojska po ukazih zavezniške komisije 24.6.1919 umakniti na meje plebiscitne cone.
